new horseman on the horizon

V življenju se človeku dogajajo različne nesreče in utrpi lahko različne poškodbe, ampak nič ni bolj boleče od ranjenga ponosa. Megla se je razkadila in kristalno jasna slika, ki so jo mnogi okrog mene ugledal z grozo na obrazu jim je zadala globoke rane v njihov napihnjen ego.
Priznam, živim v nerealnih iluzijah, ampak nikol pa nisem samu seb šopu takih doz samoslepenja, kot sem jih vidu v zadnjih dneh.

Celo tisti trdni stebri, za katere sem mislu, da jih nič ne more zlomit, so skrušeno kazal da težko prenašajo dogajanje okol sebe.



Vrjetn bi tut mene velik bolj zadel vse skupi, če bi bil malj bolj pri stvari kot pa sem dejansko bil. Ali pa če nebi imel v ozadju pripravljene rezervne opcije, katere mnogi niso imel in sem se s tem zavaroval za primer bolečega udarca. Jebeš, dolg sem čaku na tole, vložu vse preveč truda, da bi šlo lahko karkoli epskega narobe zdej.

Naslednji dnevi bojo prnesl svoje in šele, ko se bojo snel črni plašči, v katere so se mnogi zavil v svoji sramoti pred svetom, bo slika, kaj si lahko od pogorišča obetam sam bolj jasna.
Teden ki je tako pred mano, prinaša svoje sladko/kisle obveznosti. Slabe napovedi se v službi zaenkrat še niso uresničle, bom pa še neki časa stisku svojo guzico, da se pretolčem čez tale mesec in zasolidiram svojo pozicijo, vsaj za neki časa, da si lahko še za korak dlje razširm svoj manevrski prostor. Time is running out, but I can keep my pace with it for now.
Večja dilema je, kako nekoga pritisnt ob zid, brez da bi se sam tega zavedu in iz situacije potegnit natančno tist, kar hočem? Izsilt svoje bi blo precej lažje, ampak nočem zapret vrat in hendlanja situacij v rokavicah pa še nisem navajen...

Ampak mam dovolj časa, da se naučim novih prijemov, med tem pa bom lahko bolj stisnu prijem okrog svoje najljubše podgane. Kot sem se nauču že iz prakse, bolj hranm svojo temno stran, bolj svetlo gori moja javna podoba in verjetno bi lahko isti koncept uporabu tut na hendlanju takih in drugačnih situacij. Bone crushing time...