Madness under the Hat

let the good times roll

2012-01-28T18:38:00.001+01:00

Pogrešam Beograd...
Kafane, kjer se usedeš, naročiš kavo, pržgeš čik in uživaš v življenju, brez skrbi, brez problemov, brez jebanja v glavo.

Prletela je grožnja s smrkci. Sej sm dal v življenju čez dost laži in manipulacij, ampak tole je pa prletel tko z jasnga, da me je zagrabla panika, kakršne prej še nism doživu...
Posebi zato, ker je nekdo na kocko postavu moje zasebne plane in s tem sprožu zavedanje v men, da je riziko, katerga sem bil do zdej nekje prpravlen sprejemat z mislijo, da do njega ne bo nikol pršlo, še kako preklet resničn.

Ampak izkušnje delajo svoje in po mirno prespani noči sem počas začel odkrivat luknje v zgodbi. Nasmešek in misel "Don't bullshit the bullshiter honney!".
Če pride do pičkarije, se bom s tem že ubadu takrat. Do takrat pa mirno in pogumno naprej. :)

Samozavest serijsko in to z razlogom.
Počas se realizira eden izmed monumentalnih projektov povezanih s prvo fazo. Več o tem, k bo šlo vse skupi dejansko čez, do takrat pa namig, da bo Sakir v kratkem dobil tist, po čemer je hrepenel vse svoje življenje...
Meša se mi, v pozitivnem smislu od same sreče, da se tole dejansko dogaja. Posledice, se jih niti ornk ne zavedam še, ampak vem, kaj lahko prčakujem z realizacijo tega. Predolg sem okušu po kaplcah, da tega nebi vedu.

we want what's best for you

2012-01-26T09:03:00.000+01:00

To so ponavad besede s katerimi se bližnji poslovijo od tebe, preden te odpelejo prijazni strici v belih haljah.
Pa preden kdo dobi idejo, da majo po novem na zaprtih oddelkih odličnih medicinskih ustanov po Sloveniji dostop do interneta, gremo lepo kar k današnjemu meniju.

Zadeva se je vlekla že kr neki časa, pojavl se je od nikoder in morem priznat, da me je zagrabla panika, k sem prvič zagledu, kaj se je resnično zgodil. Niti ni bolel, ampak zgledal je rahlo grozljivo. Zadevo sem obdržu zase in niti nisem mel namena nobenmu povedat, kaj se mi dogaja.
Skrbno sem opazvou stanje in se počas pomiru, da bom mogu s tem od zdej naprej živet, ne glede na vse.
Potem pa je pršou večer, kjer sem mel vsega dost in sem si reku dost je tega...
Usula se je kri, ampak sploh ni bolel in zdej bom mogu prenašat krvav žul na taci, dokler se zadeva dokončno ne zacel. :)

Naredu sem, kar sem mel namen. Sooču sem se z malo podgano in ga postavu pred dejstvo. Po tihem pričakoval priznanje, realno vedu da se bo izvil iz situacije, dobil pa potrdilo da so bli sumi upravičeni...

In potem si upa izustit stavk, ki je bil do zdej rezerviran samo za moje tastare. "Da se mi meša."
V redu, mam rahlo obliko manične depresije, bil sem v vrsti za samomor, bil sem na pol tunela proti luči, tuki mam še dobro backflash celotnga življenja izkušno za opisat.
Živim v svojem sanjskem svetu, projeciram fikcijo v realnost in imam megalomanske vizije v kombinaciji s svojim egom.
Ampak da si upa izustit stavk, da se mi meša...

Vem kje je tista črta med realnim ter fikcijskim svetom in to je glavni mejnik, zarad katerga si lahko še vedno zaupam, da se mi ne meša. Dobil dokaz za to iz svoje podzavesti v najbolj ključnih trenutkih, kjer se mi je že zdel, da hodm po drug stran. kljub temu, da premikam mejo mogočga vse bolj na drugo stran, vem, da dokler lahko računam na svoj razum, ni razloga za skrbi...

Potem se je pa začelo iskat izgovore za zanikanje izdajstva in nekje na sred se mi je porodilo vprašanje, "Ok, komu se tuki meša?".
Don't get me wrong, zanimajo me razni paranormalni pojmi, ne bom pa z njimi utemeljeval neki, kar nočem priznat, kljub vsem dokazom za to. V končni fazi bolj zaupam znanosti, kot šamanom, za dokončno prepričanje rabm otipljive dokaze. In točn to sem dobil tut pri tej zadevi.

K poznaš nekoga dolga leta, ga vidš. Obnašanje, izrazi na obrazu, reakcije na določene dogodke, besede. K poznaš nekoga do obisti, potem že težko skrije karkoli pred tabo.
In na konc zasliševanje... mene. Kaj sem sam vidu? Kako se nekdo dere iz luknje, katero sem mu skopu in niti ne pogrunta, da je padu vanjo in se še enkrat ujel v nastavljeno past. Nice try, ampak tega je konc.

Mislu sem, da bo dejansko bol bolel, ampak prišel sem do stopnje, kjer sem lahko končno postavu preteklost za sabo. In zvečer sem na blazini z nasmehom zaspal z vedenjem, da sem opravu še z eno utežjo, ki me je dolga leta vlekla proti dnu.

something to call my own

2012-01-23T17:05:00.001+01:00

Zadnjih par dni sem bil precej filozofsko razpoložen...
Zakluček ere, novo obdobje in podobna sranja. Al pa je krivo samo to, da sem ob nekih prvih dosežkih na mizo fuknu svoje življenje in ga začel nekak sortirat. V bistvu bolj ocenjevat, kje stojim, kaj delam in kam grem. Je to, kar počnem z njim res tist, na kar se želim čez par let ozret in si rečt, ja to je točn to.

Ne, ni to to. Oziroma, ja, to je točn to. Kaj zdej ni pa kaj je?

Odločitev je padla, da prekinem določene odnose. Brez maščevanja, brez obžalovanja, verjamem, da bo zadeva precej manj boleča, če jo od enkrat odrežem, kot pa če bi jo počas lupu do grenkega konca. Pa če gre skor 20 let zgodovine v koš, so be it.
Sam sem vložu več kot preveč truda v odnos, ampak za to sta potrebna dva. Če z druge strani ne dobim feedbacka, potem je zastonj še karkoli z moje. Vse na kar upam, je kanček iskrenosti na konc, čeprav lahko namest tega pričakujem nove laži in še vedno iste izgovore.

Razmišlam, da bi na sito postavu še en odnos...
Zakaj samo razmišlam? Ker zadeve za enkrat še laufajo v sprejemljivi smeri, ampak nad celotno zadevo visi že preveč mečev in samo še vprašanje časa je, kdaj se bo kateri odtrgu in zasadil na najbolj boleče mesto.
Še najbolj idealno bi blo, če bi lahko loču določena področja, ampak se bojim, da pride vse skupi v paketu in zaklučit eno zadevo, bo verjetno pomenil terminirat vse skupi.

Zakaj taki kronični posegi v še tist mal socialnih odnosov, katere mam?
Iz enga samga razloga. Something better then nothing pač ne deluje več zame. Raj sem sam, odločno in dokončno, kot pa da gledam nevoščljivce na drug stran mize. Raj se sam ubadam z vsem skupi, kot pa skačem iz ene zadeve v drugo brez kakršnega koli epiloga. Konc je s tem in nimam več energije za take in podobne polovične zadeve.
To so stvari, katere, če ne bodo urejene, niti nočem več gledat v svoji prihodnosti.

V naslednjih dnevih, morda celo tednih bom razčistu določene stvari, tako pr seb, tako v odnosih do okolce in posledično z večino vpletenih.
Sej ne gre zarad druzga, kot za to, da hočem čez par let resnično bit točno tam, kjer mislm, da je prav zame, vsaj v tistih stvareh, na katere lahko resnično vplivam.

butterfly efect

2012-01-23T05:58:00.000+01:00

There's a little theory in the back of my head, k se vse bolj dokazuje v praksi.

Teorija začaranga kroga...

Ponavad pri stopiclanju na mestu vztrajamo v teoriji, da se vrtimo v začaranmu krogu. Zarad ponavlanja istih vzorcev se ne mormo skopat iz rutine in zato posledično vse bolj drsimo v sivino povprečja. There's a reason they call it thinking outside the box. Šele k sem se poslužu tazga pristopa k reševanju problemov, sem uvidu, da krog sploh ni krog, ampak resnično drsimo po spirali. Ker je ta krožna, se nam zdi, da se vrtimo v krogu. Komplicirano?

Spiralna teorija...

Vsaka težava, vsaka situacija ma svoj začetek. Trenutek, kjer se vse skupi začne in od tam naprej eskalira v začaran krog. Zato se je za izvor vsazga problema treba spustit nazaj po spirali na sam začetek in tam odkrit vzroke za nastalo situacijo.
Šele k vemo, kje se je zadeva zalomila, jo lahko spremenimo in začnemo odpravlat neželjene posledice.
Kot stranski produkt se sicer pojav simptom uničenga sveta, kjer ugotoviš, da se je tvoj svet sesul na male koščke in da so se vrednote spet začele spreminjat.

Ugotovu sem iz kje izvirajo preference za tja, kamor hočem it in kako je nastala pošast, za katero sem se bal, da se ne bom mogu nikol spopadet z njo. Stvar se je sestavlala spotoma, ob vseh situacijah, v katerih sem se znajdu skoz življenje. In iz vsega so se vedno vzel najbolj "nevarni" elementi, katere sem podzavestno inkorpopriru v zadevo.
Zadevo sem zracionaliziru do te točke, kjer prvič vidm smiselne dele in bi lahko iz njih sestavu novo, razumljivo celoto.

Like pealing off another layer, where underneath I found rotten foundations. Good for me...
Ne vem, kaj je narobe, morbit sem se znebil simptoma hrčkanja, ampak katero koli kombinacijo poskusm, mi ostanejo nekateri sestavni deli, za katere ne vem, kaj bi počel z njimi. It sucks.

Ampak to je lepota novga začetka. Vse, kar ti je na voljo, lahko začneš sestavlat v novo mojstrovino. Usran del je, ker ne vem, če sploh še mam energijo za to, da se na novo sestavm nazaj v celoto.

I had you, you lost me...

2012-01-20T18:36:00.001+01:00

V življenju je najtežja stvar, vsaj zame, ločitev od ustaljenih vzorcev. V cunamiju, ki se je dogaju predvsem intenzivno v zadnjih mescih, sem pomahu v slovo različnim stvarem. Največja težava pa je bla, kako se poslovit od odnosov, katere sem vzpostavlu skozi leta, desetletja in sem jih kljub vsej njihovi gnilobi smatru za neki dobrga in nenadomestljivga. Gradual process in na konc vedno za posladek po polni skledi sladoleda pride tista češnja, ki me je mikala že vse od začetka...

Današnji naslov je iluminacijsko spoznanje, katerga sem dobil v trenutku zmagoslavja, ko sem dokončno stopu na novo raven in se mentalno prpravlu za nasledn korak.
Sicer zdej pride dolgočasen del, ampak če že visite tuki gor, se vam očitno moje blebetanje ne zdi preveč dolgočasno, zato here we go.

Final solution, kot sem že parkrat omenu, da vse strmi k temu, bo fuzija enga in druzga ekstrema, končn rezultat pa... ja, tista orgija bolano genialnih idej in kar pride, recimo hipotetično in metaforično 9 mescev kasnej ven. :)

Tuki bi mogu oment, da sem navdih za to dobil v Nietzschejevi filozofiji. Ker je interpretacija podobna srednješolskim razpravam, kaj je Prešern mislu, ko je kot mamba pijan pisaru svojo poezijo, sem iz vsega skup potegnu svoje zaključke.
Torej če upoštevamo slovensko izrazoslovje, je pot do zenita sestavlena iz dveh različnih opcij. Ena je pot proti vrhu, druga je pot proti dnu, obe pa naj bi vodile tja gor. Tuki nekje pride v igro volja do moči, katere Nietzsche ni nikol osebno dokončal in njegov koncept nadčloveka. Napačno interpretiran, kot supreiorno bitje nad vsemi ostalimi, je samo nasledn korak v mentalnem razvoju posameznika. Nč jasn?
Trenutno tut sam še razbijam dejstva obeh opcij poti do zenita na prafaktorje, da bi jih lahko pogruntu in sestavu nazaj v smiselni celoti.

Kaj ma torej izpeljava Nietzschejeve filozofije skupnga z zgornjim naslovom? Apetit. Apetit dobit vse, kar je možno in ne govorim o hiši, ženi, 2.4 froca in mini kombiju. Govorim o težnji po vsem, da pa se bo slišal še mal bl epsko, materialnem in spiritualnem. :)
Dejstvo pred katerga pa sem bil postavlen, pa je blo, da bi mogu za nasledn korak za sabo pustit vse tist, kar sem mel do zdej, da bi lahko dobil vse tist, kar sem hotu. Predikament je bil, če spustim iz rok to kar trenutno mam, nekoč ne bom mogu met vsega. Ne bom mogu met tega kar sem pustu za sabo.

In tuki pride na vrsto mentaln klik, da sem to že mel. Kompulzivnost s katero sem še pogojen, mental note, lot se razbijanja kompulzivnih pogojitev v bodoče, mi je do zdej onemogočala napredovanje naprej.
Footnote tuki bi bil, da sem s tem načel ultimativen strah, ki je bil prisoten že vse od začetka v men, čeprav sem ga apriorno mešu s strahom pred smrtjo.
Strah pred uspehom, strah pred tem, da bi zgubu to, kar sem že mel. Ampak evolucija ma svojo pot in v smislu "Nehi kvart, če ne znaš popravt" in da se lahko popravlanja lotš šele, k veš, kaj je pokvarjen, mam zdej pred sabo nalogo, da saniram še to monumentalno škodo, k mi je bla narjena čez leta.

vsaj samozavest je precej na višji stopnji, kot je bla pred prvo stopnjo. zdej vem, kako nadaljevat...

In otroc, še en življenski nasvet za na konc.
V stanju kjer ma še prah svojevrsten okus, ni priporočljivo eksperimentirat z novo hrano in različnimi okusi. Sam tolk, lahko se preklet zajebeš. :)

the road to hell IS paved with good intentions

2012-01-18T16:16:00.000+01:00

Začel se je s tem komadom, z vprašanjem je to res tist kar hočem od življenja? Hočem v trenutku pred smrtjo obžalovat nedoživeto, do takrat pa živet v sivem povprečju?

Plaz se je zdej dokončno sprožu in gibanja ne more ustavt nobena stvar več...
Cilji, katere sem si zadal v prvi fazi se bodo v kratkem uresničl in vse kar lahko trenutno še nardim, je to, da se zadovoljno naslonm nazaj in opazujem dogajanje.

Ampak nisem več oseba, ki bi lahko statično opazovala. Ne! Pred slovesnim zaklučkom bom pred zid postavu še svojo najljubšo podgano. Brez namena eksekucije, to bi blo prelahko. Obelodanu, da je zakluču s svojo vlogo izdajalca, brez možnosti pritožbe na razsodbo. Guilty untill proven inocent...

V zraku zaenkrat še visi občutek rahle izgubljenosti. Vse, kar je pred mano je novo, s starim sem opravu, čeprav to še vedno ni povsem zaključeno in mal še lutam sem ter tja. Če me je na začetku še mal skrbel, ker je produktivnost mal splahnela, ob enem pa me vseen srbijo prsti, da bi neki počel, se živčnost zdej počas pomirja. Odličen čas za to, da najdem nove hobije, nove stvari, ki mi dejansko prinašajo veselje in da dokončno zaokrožm svojo podobo v tisto celoto, katero namen sem mel že vse od začetka dosežt.

In tut če bi se zdej vse ustavl, si mislm If I die tonight, at least I can say I did what I wanted to do. How 'bout you? ;)

one step at the time

2012-01-15T14:10:00.001+01:00

Sicer dobil potrditev z lastno izkušnjo, ampak slišat od nekoga druzga pohvalo, ki je skor ne more opisat z besedam pa je tist balzam na ego, ki z nežnimi trepljaji nakazuje in mehkim glasom prišepetava, da sm opravu zadevo odlično in samo še tako naprej.

Alice Cooper - Poison

Lahko bi trdil, that the student has finnaly surpassed the master, ampak to bi bil enostavno prevelik vanity overdose celo za moj ego. Sem pa prišel preklet bliz in strup, ki se cedi izpod mojih rok, bo moja vozovnica za naprej. Postajam nestrpen, apetiti se večajo iz dneva v dan, od kar vem za potentnost rezultatov, ampak mogu bom utišat vse želje po velikem in strateško nadaljevat igro.

Prebliz sem zastavljenim ciljem, da bi si lahko v teh trenutkih privošču kakršno koli napako, ki bi razkadila meglo in napačnim osvetlila dogajanje za zaveso.
So fucking close I see the finish line and smell the victory cup.

time warping

2012-01-13T19:09:00.000+01:00

Doživet da obstaja neka univerzalna resnica te mal zapsihira. Podoživet tist, kar je blo nekoč že opisano pa odpre nova obzorja, k pustijo svoje posledice. Upanje na potrditev, da je bla izbrana prava pot?
So far all good in če do zdej nisem vedu, kje je tista meja do katere se še lahko spustim, se očitno počas približujem dnu. Trenutek, ki se je zdel kot točka brez povratka, kjer se je zgodil nek mentalni klik. Razum, ki se je v mojih spustih vse bolj oddaljeval, je v trenutku zracionaliziru situacijo.

And you thought I'm going insane... :D

Sej sm tut sam počas začel verjet v to teorijo, ampak če ne bom odšel naprej, mam že tuki ogromno manevrskega prostora in za zdej se mi zdi, da ni več potrebe za naprej.
Dokončat zastavljeno. Čeprav so me tokrat presenetle določene okoliščine, pa nad zaključkom nisem razočaran.
Presegu lastna pričakovanja in dobil potrdilo, da končno obvladam zadevo približno tako kot bi jo moral.

Pot za doseganje nadaljnih ciljev pa je še dolga, z zaključkom prve faze pa vseen mal lažja.
How the fuck did I made it? :)
Začel brez osnovnega znanja, s slabimi izkušnjami in omejenimi sredstvi. Še dobr, da se stvari lotevam obsesivno, let the fire burn.
Vložu sebe kot celoto v stvar in na konc uspel, s tem pa dokazu seb, predvsem seb zaenkrat, da lahko dejansko uspem, kljub vsem okrog sebe, ki so dolga leta kričal, da je nemogoče, da sem prebutast.
Ampak tako je v naši dravski banovini. čredni nagon prevladuje in bože nedaj, da bi se kdo oddaljil od tropa. Foušarija poskrbi, da se takoj vrne nazaj s sklonjeno glavo.

Zato je treba včasih svoj umik planirat na skrivaj, da se slučajno ne zbudi tist dvom o celoti. Zdej vem, zakaj so pastirji vedno obkroženi s svojo čredo. Če napade plenilc, se bo vrjeten nažrl, preden pride do sredine in se lot še pastirja.

Strateško se oddaljujem od nesposobnih kričačev in njihove mentalitete. Najprej bo treba prebavt tole novo spoznanje, raziskat mal okolico in se začet ubadat z detajli druge faze.
Ampak za spremembo od prej stojim na kvadratu na drugi stopnji. Kot jebena videoigrca, kjer nardiš prvo sobo in se ti ni treba več vračat na kvadrat št. 1, če kej zajebeš vmes.
It came with the price, ampak v višini, katero sem še vedno pripravljen plačat. Bo to tista zadnja meja na drugi strani, previsoka cena, katere si enostavno ne bom mogu privoščit, da bi jo plaču?

Še eno cehovsko pravilo, katerga pomena se preklet dobr zavedam. Zakaj bi delil neki z ljudmi, ki še razvijajo svoj čredni nagon? Tuki bi se lahko razpisu o politično usmerjenih fanatikih, ampak bom politično korekten in se bom samocenzuriru.
Karakteristike so nam očitno priorejene, čeprav sčasoma lahko utišamo oboje, dobre ali slabe.

To je to, prva lekcija zaklučena, odmor za kavo in čik... :)

new horseman on the horizon

2012-01-09T08:24:00.000+01:00

V življenju se človeku dogajajo različne nesreče in utrpi lahko različne poškodbe, ampak nič ni bolj boleče od ranjenga ponosa. Megla se je razkadila in kristalno jasna slika, ki so jo mnogi okrog mene ugledal z grozo na obrazu jim je zadala globoke rane v njihov napihnjen ego.
Priznam, živim v nerealnih iluzijah, ampak nikol pa nisem samu seb šopu takih doz samoslepenja, kot sem jih vidu v zadnjih dneh.

Celo tisti trdni stebri, za katere sem mislu, da jih nič ne more zlomit, so skrušeno kazal da težko prenašajo dogajanje okol sebe.

Vrjetn bi tut mene velik bolj zadel vse skupi, če bi bil malj bolj pri stvari kot pa sem dejansko bil. Ali pa če nebi imel v ozadju pripravljene rezervne opcije, katere mnogi niso imel in sem se s tem zavaroval za primer bolečega udarca. Jebeš, dolg sem čaku na tole, vložu vse preveč truda, da bi šlo lahko karkoli epskega narobe zdej.

Naslednji dnevi bojo prnesl svoje in šele, ko se bojo snel črni plašči, v katere so se mnogi zavil v svoji sramoti pred svetom, bo slika, kaj si lahko od pogorišča obetam sam bolj jasna.
Teden ki je tako pred mano, prinaša svoje sladko/kisle obveznosti. Slabe napovedi se v službi zaenkrat še niso uresničle, bom pa še neki časa stisku svojo guzico, da se pretolčem čez tale mesec in zasolidiram svojo pozicijo, vsaj za neki časa, da si lahko še za korak dlje razširm svoj manevrski prostor. Time is running out, but I can keep my pace with it for now.
Večja dilema je, kako nekoga pritisnt ob zid, brez da bi se sam tega zavedu in iz situacije potegnit natančno tist, kar hočem? Izsilt svoje bi blo precej lažje, ampak nočem zapret vrat in hendlanja situacij v rokavicah pa še nisem navajen...

Ampak mam dovolj časa, da se naučim novih prijemov, med tem pa bom lahko bolj stisnu prijem okrog svoje najljubše podgane. Kot sem se nauču že iz prakse, bolj hranm svojo temno stran, bolj svetlo gori moja javna podoba in verjetno bi lahko isti koncept uporabu tut na hendlanju takih in drugačnih situacij. Bone crushing time...

house of cards

2012-01-06T21:22:00.000+01:00

Spet grem na nož, na sam rob rezila. Project Kazan se uresničuje s pospešenim tempom, čeprav sem večino časa pri vsem skupi bolj kot ne samo zunanji opazovalec. Ampak s temi stvarmi je tako, potrebno jih je samo spravt v pogon in grejo naprej same od sebe.

Insanity is lot like gravity. All it needs is a little push. :)

Na mojo žalost pa je še ena stvar, ki bi potrebovala samo majhen zagon in bi se lahko vse skupi, za kar sem si prizadevu zadnje mesce, sesul v prah, no skor vse. :)
Moj 9 to 5 ne zahteva več prevelikih naporov, ampak očitno sem podcenjeval nekatere izmed nenasitnih hijen. Sicer me na trenutke še stisne nekje noter napoved, da bom pod drobnogledom naslednjih par tednov, ampak giving that extra inch ne bo tak velik napor. Vseen mi ne ugaja možnost da se to poglavje slučajno zaključ, ker bi to za sabo potegnil neljube posledice tut pri drugih projektih.

Tuki nekje bi me mogl po starih pravilih začet skrbet, ampak zadeva ma dovolj trdne temelje, da je nebi mogu sesut niti tak močan pretres. Prpravlu sem se na tole, dolg časa in tut v najslabšem možnem scenariju imam pripravljen zasilni izhod, ki mi bo omogoču, da rešm svojo kožo in uresničm svoje cilje.
Nothing will stand in my way...

On the bright side, dodal sem par novih koščkov svojim zbirkam. Ne glede na to, kako zajebana situacija lahko nastane, je treba met mala veselja, ki pomirijo človeka in ga navdahnejo z motivacijo za naprej, za njihovo razširitev.

and blind shall see

2012-01-04T18:20:00.001+01:00

včasih se sprašujem če sem sploh še sam tist k usmerja svoja dejanja. Drugič ugotavlam, da že dolg ne hodm več po tankem robu ampak globoko gazim po drugi strani in vse skupi prihaja iz podzavestnega dela, na kar nimam nobenga vpliva več.

Potem pa v trenutku norosti uzrem nekam tja naprej, v tist kar še bo in za vsa dejanja se zazdi, da niso plod nekega norca, ampak genija, ki brzi proti svoji "usodi"? Zagovarjam princip svobodne volje in ne verjamem v predeterminiranost. Fuck divine plans, this is me.

Bolj grozljiva od spoznanja, da se mi rahlo meša, je vizija, ki sem jo ugledu. Fucking future? No way... not this one. Ampak vse gre v to smer in če mi do zdej ni bla popolnoma jasna ideja fuzije enga in druzga dela of the Final solution, potem se je megla na tem področju mal razkadila. It makes fucking sence.

Tuki pa je problem teh kratkih vpogledov naprej. Ne vidš vsega, ne vidš celotne slike, ampak samo koščke, po katerih lahko prideš do posameznih sklepov in različnih zaklučkov. Kle pa pride na vrsto tista svobodna volja, kjer je potrebna izbira zaporedij, ki pripeljejo do željenga.
Zaenkrat se še ne pritožujem nad svojo odločitvijo za to smer. Rezultati so far kažejo na to, da grem v pravo smer.

Kar pa to fundamentalno sranje zgori zadeva, pa je vse samo dokaz da gre prva faza resnično počas h koncu in da bom lahko več kot zadovoljno hmal naredu prvo ornk klukco na to-do seznamu. :)

greener grass on the other side of the fence

2012-01-03T16:07:00.001+01:00

*"*

Tolerance is shit. Ne glede na to, kako birokratsko so določeni odmerki, je to svet, kjer linearna pravila ne veljajo. in to je tist najboljši občutek, ki osvobaja, da lahko spustim nadzor in dejansko postjam sam. Tist, kar sem sam seb zaniku dolga leta nazaj, da sem lahko preživu iz dneva v dan.
tega ni več, zdej me ne skrbi več, kako bom preživu dneve. takrat pa se pojav volja do ustvarjanja in tako so, ko je družba enkrat znala poskrbeti za osnovne potrebe, začele nastajati prve civilizacije.

*"*

Pomirja me, da vem, da se tudi moj trdoprigaran davek koristno porablja za branje mojih norij na netu med službenim časom po raznih ministerstvih. Še bolj pacifistično me navdihuje vedenje, da se tudi tisto, kar roma v EU malho, koristno porablja za ždenje tuki gor med službenim časom po bruseljskih parlamentnih hodnikih.
vem, služba je lahko včasih dolgočasna in s povezavo na internet se tam najde več stvari za preganjanje dolgčasa, kot pa doma. V službi ne smeš bluzit po porno straneh. :)
Regardless, it's my money and stop wasting it. get your ass to work...

*"*

To velja tut za tiste po srednjih šolah in faksih. Zdravstveni zavodi in podobna sranja še ne ponujajo free wi-fi, zato velja tut za te.
For fuck sake, ITjevci s(m)o zajebani in perverzni "ljudje". V javnih ustanovah je pa obvezno treba poimenovat mreže. :)

*"*

What actually strike me as odd, je dejstvo, da so vse search words bolj ali manj povezane s temo in spletnim naslovom bloga. You know what you're lookin' for, ain'tcha?

*"*

Pa naj bo, mal updatea, da ne bo preveč dolgčas, če že ždite tuki gor. :)

As said before. K izginejo skrbi za golo preživetje, potem se rodijo ideje. Prebudi se tist megalomanski občutek veličine ustvarjanja in začnejo srbet prsti.
Stvar se zaklučuje rahlo predčasno, kot je blo pričakovano, ampak vseen s težkimi rezultati.
Težko pričakovana ločnica med pašnikom in divjino.

*"*: insert random fast track Placebo song here

the usual crap to everybody

2011-12-31T18:37:00.001+01:00

this was me

2011-12-30T21:10:00.001+01:00

V srednjem veku so poznal cehe. Obrtna združenja, zaprte skupine obrtnikov, ki so skrbel za svojo obrt, da se je ta prenašala iz roda v rod in ostala v zaprti skupini. Srednji vek je minil, združenja so se počas razpustila, mnoge obrti pa so obdržala cehovksa pravila.
Samouk in za povrh še trmast, sem se mogu marsikaterga pravila naučit sam in še tista, ki so mi bla predana, sem često ignoriru, češ morem probat, da bom vedu, zakaj se gre.
Šele zdej pa sem se, sevede spet na lastni koži nauču prvega in edinga pravila, Don't mix bussiness with pleasure.

It took me long time, but it has to end somewhere. Sej ne gre za popolno odpovedovanje užitkom, ampak minimalizem ma svoje prednosti. Posebej v obrti, kjer vsak lasten užitek pomen hojo seb v zelje. :)

Drma me tut kriza identitete, al pa je kriva samo megla, ki se zadnje čase vali čez dravsko banovino. Kaj pa megla ponavad prnaša, pa vsi vemo, vsaj v mojem priemru.
Pogledu dokumentarc o Morrisonu, klinični primer. That was a man who knew how to get his fix. Ekscesi, ki so dolival bencin v motor manije, dokler ni vse skupi strmoglavl na tla v gorečih ruševinah. Kar me je najbl napsihiral pr dokuemntarcu, je to, da sem nekje čutu iste vibracije, razumu dvojne pomene muske in spoznou, da so bipolarci lahko izjemno preračunljivi in samovšečni. Ego igra ogromno vlogo kot glavna sestavina vzdrževanja manije in noben se noče mesce in mesce valat med rjuham, brez energije da bi sploh lahko prlezu do kopalnice.

Aja, kriza identitete. Igranje vlog, ja v tem sem dobr, pa ne da bi se med številnimi maskami zgubu, sploh ne.
Problem je v tem, ker maska, katero sem dolga leta nosu kot frontalno, jo ob enem ljubu in sovražu, postaja sekundarnega pomena. Nove navade, nova spoznanja in predvsem odločitev, da grem na drugo stran ograje, me puščajo na neraziskanem območju, kar je pa najhuj, pa je to da je zadeva že opazna navzven. Vsaj tistim, ki jim je blo dovoljen korakat z mano v najožjem krogu.

No turning back now, čeprav si bom vzel neki časa za razmislek glede tega. Še najbolj pa me je presunla slika, posneta pred kratkim, kjer za svojim nasmeškom v pozi vidm zver iz globin, kako se resnično prvič z dovoljenjem osvobaja. Verige padajo, ena za drugo in samo še vprašanje časa je, čeprav mam občutek, da se je tut ta naučila par novih manir in tokrat na konc ne bo crash & burn.

sweat baby sweat

2011-12-29T16:25:00.002+01:00

Well, I was right about the douchebag factor. Si lahko kr predstavlam water cooler talk jutr zjutri. To je problem periferije, kamor koli greš, vedno boš najdu nekoga ki ga poznaš in v mojem primeru, nekoga ki ga organsko ne prebavljam. Večji problem je, če je ta douchebag potem še v istem okolju z nekaterimi drugimi idioti (I've got a looong list of idiots), katere poznam in se po bizarnem spletu naklučij (sem že omenu, da ne verjamem v naklučja?) občasno sam znajdem v istem okolju.
Long story short, zadeve bi se sicer lahko zakomplicirale na zasebnem področju, ampak mi gut feeling prav, da to ni ena izmed stvari, s katero bi se mogu obremenjevat. Glede na vse pravilne napovedi zadnje čase bi mogu začet igrat loto. :)

Expect the best, be prepared for the worst, fuck what others think & do your own thing. Če nč druzga, mam vsaj savno na razpolago. Kar je svojevrsten plus v teh mrzlih dneh in zanimiv predikament po drug stran. :)

Kakorkoli, sedl je tistih par kilometrov na tapravi hitrosti in kljub zjebanmu kolenu, še vedno ne vem kermu, ker me vsakič drug jebe, sem bil narjen za šprint. Atletka bi mi lahko bla pisana na kožo, če nebi mel tak rigidn folk okrog sebe na pozicijah, tko pa je to samo še ena izmed stvari, katere ne bom nikol okusu zarad omejenih možnosti v mladosti. Bygons by now.

Cilji so zdej drugačni, s pravim tempom, na srečo sem mal mazohista pa jih bom tut po hitrem postopku dosegu.

Kawabanga

2011-12-28T15:32:00.002+01:00

Naporni dnevi, stvari čez glavo, potem pa pade mrak in pride večer. Trenirka, najkice, hoodie, slušalke v ušesa in grem jest tečt. Zuni minus, jest tečem in ugotavlam, da sem v dobri formi. Nasledn dan mal bolečine v nogah, zvečer ponovi vajo. Tretji dan jest hodt nism mogu naokol.
Mine par dni, mine bolečina in Sakir ponovi vajo, tokrat clo brez bolečin v nogah. Če nebi nasledn večer zmrzvou na terasi eno uro, bi me še mikal it ven, pa sem se raj šel intimno romanco s kaloriferčkom. :)
Par dni kasnej, zuni še vedno minus in mene spet mika, da bi šel nabirat kilomtere pod noge. What the fuck is wrong with me? Nisem mel motivacije za tek sred poletja, zdej pr minusu bi pa teku?
Don't worry, you're not going insane, YOU ARE INSANE.

Tolažba pa taka, ampak ne pojenja občutek napetosti v hrbtu, ramenih, stegnih. Rabm pokurt tole odvečno energijo, četud to pomen, da bom od zdej naprej prenašu gruče douchebagov v fitnesu, zato da se razmigam, kot se za tipa mojih let spodob. Tipa mojih let?
What the fuck is wrong with me, še par mescev nazaj sem se smatru za mladostnika, pred katerim leži cel svet in bi si lahko vzel karkoli bi hotu. In zdej sem tip v svojih letih, k nujno rab fitnes da se ornk razmiga, išče nove cilje in optimistično gleda naprej?

Kids, wave goodbye to my sanity.
Odvečne energije mam preveč. Vložu zadostno mero v šiht, stvari laufajo. Vložu zadostno mero v zasebne plane, stvari cvetijo. Vložu zadostno mero v social lajf, stvari kofetkajo. Vložu zadostno mero v public image, stvari slajdajo.
Omislu si hobi, ki se dejansko razvija. Pa še zmer mam preveč energije.
Ponavad sem s tako odvečno mero začel razmetavat vse naokol, da se je moj svet znajdu v požganih ruševinah, tokrat me kliče neki notr, naj jo usmerm v točno določene stvari, v točno uperjene cilje. Kot tist pogled s priprtimi očmi, ko stojiš na obali in jih čutš, oblake na obzorju, strele na robu in veter, ki se na vse pretege trud, da bi te premaknu z mesta. Ti pa se ne daš in poslušaš bučenje morja in gledaš rojstvo tsunamija, katerga boš zajahu za ride of a lifetime. Jahu sem že take valove, ko sem vedno znova potem obležu sred upostošenja z nasmeškom na obrazu. Tokrat pa hočem drset na gladini, vem, da sem sposobn mal več, kot pa samo pot nazaj na obalo, večkrat pod površjem kot pa na zraku.

Prsti me srbijo in v kratkem bo padla prva lepotička...

pop tards

2011-12-27T11:44:00.000+01:00

Srednja šola je odličen breading ground za ustvarjanje razmeroma dobrih kolegialnih odnosov s folkom. Pizdarije k se takrat počnejo so dobr glue k folk držijo skupi in jim dajejo občutek pripadnosti tut potem, k že davno nehajo gult srednješolske klopi. Zarad manične depresije in skrajnodesničarskih pogledov na lajf sem bolj ali manj preskoču to obdobje za spoznavanje nekih novih best friendov.

Faks je naslednja stopnička v tem procesu. V redu, spoznal par folka, ampak takrat sem se že ubadu z bolj fundamentalnimi problemi in niti nisem več isku nekih novih best frendov. Še vedno v stanju, kjer sem več kot očitno imel probleme, katerih še vedno nisem popolnoma nič razumu.

Služba pa kot služba, zakaj bi isku kolege v folku, s katerim že tko preživim 8 ali več ur na dan skupi in razen tega, da delamo v isti stavbi bolj ali manj nimam nič skupnega?

Kljub vsemu pa sem bil prepričan, da mam še najboljše možnosti za neko normalno druženje s folkom iz srednje šole, poznal smo se že skor celo življenje, vedu sem, kaj mam s kom skupno in marsikatera pijalica nam je bla skupna, kar se tiče občutka povezanosti.

Naredu par prvih korakov, da bi pršou folku nasprot in jim olajšu delo. Zavrnitev z druge strani. Ok, sej smo vsi zaposleni občasno in podobna opravičila, potem pa absolutna tišina. Kva za hudiča oblublaš neki, če potem raj ignoriraš zadevo, kot pa da bi se centimeter premaknu nekam, kamor te je nekdo povabu?
And besides, I never liked you all that much.

Požrl ponos in poskusu še drugič, tokrat z druginmi igralci. This one at least had the guts to ignore me all together. Ne? Tut v redu.
Potem pa mentalno premlevanje celotne zadeve v naslednjih dneh. Why do I even bother? Mislm, sej je v redu folk, ampak z njimi mam skupno neko preteklost, nobenga pa z njihove strani ne interesira ustvarjat neke nove prihodnosti.
A je res edini highlight druženja ena in ista miza v preveč poznanih lokalnih barčkih, brez trohice zanimanja za kako drugačno pizdarijo?
Niti teme ob lenem srkanju alkohola niso zanimive. Gossip. Očitno mali ljudje res nimajo drugih stvari za debato, kot opravljanje. Why do I even bother?

Zato fuck tak folk, sam sem šel naprej, stran od malomeščanske mentalitete, viši od megle, ki nam jo prodajajo.
In očitno nimam niti interesa več, da bi imel okol sebe folk, pa naj ga še tko dobr poznam, s katerim nimam nič več skupnga.

sneak peek

2011-12-26T10:37:00.001+01:00

Best things in life are free and to have someone to rellay on, even if that person is you, is priceless.

Tole bo še zabavno sranje.
Zopet sem si vzel trenutek zase, spontan in neplaniran trenutek, kjer sem točno vedu, kaj me čaka. Recimo, ne glede na to, kako poznana situacija, ti zadetki vedno pridejo s presenečenjem, kot vsak strel posebi na strelišču.

Očitno se učim potrplenja, ker bom samo tako lahko izvedu vsak korak posebi in na konc dočaku uresničenje svojih želja.
Fuck depression, when you have a ticket to stars. Zadnji dnevi so bli precej bolj sivi in počas sem čutu meglo, ki se je plazla na obzorju, zato odločitev, da se je treba mal razvajat, četud samo z izgovorom zato da vem, kaj lahko resnično pričakujem ob zaključku zadnje faze prve stopnje. Posebna priložnost, kot vrhunec in nagrada, da sem prlezu že tako daleč in pogum za naprej, da so ble vse odločitve do zdej pravilne.

The details, vem kje morem začet popravlat napake. Področje, katerga sem predolg zanemarju z izgovorom, da bom za to poskrbel, ko bodo opcije za dosego trenutnih ciljev dosežene. Če je pogled v ogledalu zadnje čase razkrivu prijetne spremembe na posameznih delih, pa so čedalje bolj očitno ven odsevale napake. In ena izmed ključnih stvari za prehod na naslednjo stopnjo je ravno videz.
Motivacija za naprej.

Skoču bi že na trenutek, kjer se bo začela akcija, ampak nočem zamudit dogajanja vmes, ker je preveč zanimivo da bi karkoli zamudu zdej. Zato še mal čakanja, čeprav se že zibam na prstih od pričakovanja. Worked hell of a long time, to get this far. :)

I shouldn't, I couldn't...

2011-12-24T19:57:00.001+01:00

I'm a fucking junkie, ampak za razliko od večine, ki rabjo fix da lahko normalno funkcionirajo, sam iščem fix iz čistga užitka stanja, v katerem se znajdem potem.
Pravjo, da je najbolj vržt kovanc, takrat ko se odločamo med dvema opcijama. V trenutku, ko bo kovanc v zraku, bomo vedl katera opcija nam je ljubša in kaj hočemo.

Ironično sem sam točno vedu kaj hočem, samo nisem mel poguma, da bi se s tem sprajznu. Passe, bygons, weekend was upon us in sam se "izbral" svojo opcijo. Down the rabbit hole again, ker vem, da je to edini način, da si izpolnem skrito željo, ki že dolga leta gori v moji podzavesti. Lepota je v malenkostih in kot sem že zapisu, it's a job, you do it without hesitating, as long as it gets you by on the level of life that you enjoy.

I should, I could and I did...

the choise of journey

2011-12-22T06:30:00.002+01:00

Zarad tega me ni mikala izbira ene ali druge opcije, zato sem hotu čim dalj hodt vzporedno in odlašat z odločitvijo kar dolg se le da. Izbral sem opcijo, zdej pa spet omahujem ali je bla izbira sploh prava?

Vsak naslednji korak, katerga bom naredu po tej poti bo zalet proti koncu. Verjetno bi se tokrat clo lahko izognu trčenju v betonski zid, ampak takrat bo že prepozn.
Zver, katero mam zaenkrat še varno priklenjeno v globinah svoje podzavesti bo pršla na dan, tega se zavedam. Pršla bo na dan, ne več v kontroliranih situacijah, ko jo potrebujem za energijo in nov zagon, ampak me bo popolnoma prevzela.
In tega me je strah, te zveri, ker ko pride na plano, z njo pride na dan vse, kar je absolutno najslabš v men. Vse negativno, slabo...
Ni vesti, ni sočutja, ni obžalovanja. So samo dejanja in na konc cilj. Vem kam to pelje, prevečkrat sem že vidu in občutu na lastni koži.

Poenotenje z zverjo je tista stvar, h kateri podzavestno stremim pri uresničevanju svojih skrivnih načrtov. Je skrivna vizija katero hočem odsevat v ogledalu in jo videt v očeh tistih, ki mi stojijo nasprot.
Postat tista pošast, katero tako previdno skrivam pred vsemi, da je nebi slučajno kdo uvidu v mojih globinah.

Vedno sem bil bohemski tip človeka. Komformist, to je bla moja varovalka pred tem, da bi dejansko odšel po tej poti. Še vedno sem, ampak nabira se v men motivacija, predrznost, da zavržem prijetno in se spremenim. V zadnjem letu ali dveh sem se spravu razbijat podzavestne varovalke, katere so me držale v določenih okvirih. Premagovanje strahu je prineslo seštevk tega, da lahko zdej razbijem še to zadnjo varovalko in grem naprej od tuki.

Zakaj se razceplen med tem, da še naprej ostanem v nekih normalnih okvirih ali da popolnoma opustim še tist mal človeškega kar je v men, z argumenti prepričujem, da je slednja opcija boljša in naslednji logični korak?

Fuuuuck!!! Nočem tega, ampak prpravlen sem na to. Nočem tega, ampak rabm to. Ne, tole bi mogu premislt zadet ko mamba, da bi lahko vidu vse opcije, uvidu vse možne zaklučke, ki bi lahko pršli iz tega, ampak nimam časa. Izbira je tuki in zdej v tem tednu, ne potem, ko bo vse skupi dosegl zaklučno fazo. Preveč mam energije v seb, da bi še lahko stal na mestu tok časa...

Konc tedna, ampak kaj k že zdej vem, kako se bo tole iztekl. Edini strah, katerga še mam je ta, da na konc tokrat ne bo betonskega zidu, v katerga bi se lahko zaletu in se v končni fazi ustavu. Nauču sem se manevrirat in če se mu izognem, there's no telling what will I do...

wolf in sheep's clothing

2011-12-20T22:21:00.001+01:00

Tega ne učijo v šoli, to je ena izmed tistih življenskih lekcij, k jo moreš pogruntat sam. V končni fazi znanstveniki samo proučujejo procese socializacije, jih ne ustvarjajo...

Na svetu obstajajo samo tri vrste ljudi.

Prva vrsta so ofce, pohlevne, poslušne, preplašene in ignorantske. Masa ljudi, ki poslušno vstaja vsako jutro, bolj ali manj mirno čaka v gužvi na cesti in nato oddela svojih osem ali več ur službe in se nato v gužvi zopet prebija proti domačmu hlevu. Poslušno konzumira sranje servirano s strani medijev, ki jim v glave šopa propagando in sovražnike, da ostane preplašena. Večina, ki zvesto služi svojim gospodarjem in naslednji vrsti, ki jo tut najdemo v precejšnjem izobilju.

Pastirji, lastniki in gospodarji. Tisti, ki redno strižejo ofce in si z volno kujejo dobičke, da lahko še naprej vzdržujejo pašnike, ohranjajo zadostno število drobnice in ohranjajo red v svoji dolini. Pastirjev je precej manj kot ofc, ampak še vedno jih najdemo v izobilju. Živijo mirno v svojem svetu in upajo, da nič ne zmoti ustaljenga družbenga reda.

Panika nastane, ko se v tem urejenem družbenem sistemu pašnika pojav še tretja vrsta ljudi na svojem plenilskem pohodu, sovražnik, proti katermu v isto troblo pihajo vsi mediji...

Kljub temu, da me je družba okrog mene na vsak način hotla prepričat v to, ofca nikol nisem bil. Sicer sem se uklonu določenim normam, ampak v men je vedno tlela želja po nečem večjem, mikal me je, da bi prplezu na rob pašnika, kjer bi lahko postal pastirček, ki mirno opazuje svojo drobnico in jo požrešno striže. Probu prvič, pogoru, probu drugič, se odloču, da to ni zame. Nimam živcev za to, da bi mirno stal ob strani in se trudu bit neki kar nisem, že hinavski nisem dovolj za to, da ne omenjam nizke tolerance za vse budale, ki stojijo ob ograji.

Če ne moreš stat v sranju ki skrbi za to, da krme nikol ne zmanka in je ograja pretrda, da bi se lahko po cele dneve naslanju nanjo med čakanjem, potem ti preostane samo še tretja opcija. Da se podaš na drugo stran ograje.

Kaj me je gnal na rob pašnika? Želja po nečem večjem, dejstvo, da svet lahko ponuja še tolk več, kot pa samo službo od osmih do štirih in tist letni dopust na kredit. Kaj me je gnal čez ograjo? Očitno se je stvar vlekla že precej časa, ampak tist odločilni povod za skok čez ograjo pa je blo dejstvo, da mam očitno to v seb. Rabu sem precej časa da sem razvil potencial, rabu sem precej časa, da sem doumel, da je to resnično tist, kar hočem in sem za to pripravljen tut tvegat določene stvari, ampak zdej stojim na drug stran ograje in ne obžalujem nastale situacije.

second crossroad

2011-12-19T22:26:00.002+01:00

Zgodovina se ponavla in vse skupi se zdi kot prekleto dobr zvaden deja-vu. Stal sem že na tem razpotju in sprejel odločitev vsa tista dolga leta nazaj. Obžalovanje je brezpomensko in glede na vse skupi, do njega tut nimam pravice.

Sedenje na dveh stolih. Situacija, kjer sem imel na voljo dve opcije, obe enako mamljivi in obe enako perspektivni. Kolebanje med eno in drugo se je vleklo že vse od začetka pomladi. Nisem se mogu odločit po kateri poti bi odšel in katero opcijo bi izbral za primarno.

Sedel sem v dvorani in gledau dogajanje v zakulisju, priprave na igro v katere se bo uprlo na tisoče oči. Dogajanje se je stopnjevalo do trenutka, ko je v men neki počl. This is not me, this is not where I belong. Poznan občutek, doživel sem ga že. Takrat sem odšel z glavne poti in si začel utirat svojo. Enak proces se je sprožil tudi tokrat, s to prednostjo, da je zdej precej moje poti za mano že izklesane.

Kolebanja je konc, odločitev je bla sprejeta in pot izbrana. Za sabo še enkrat zapuščam to križišče, še bolj odločen, da sem se že prvič pravilno odloču.

Kam zdej? S tem sem se že prvič ubadu, ampak takrat sem mel pomoč, v bistvu sem imel bolj spodbude, kot pa pomoč, ampak za takrat je že to zaodstovalo. Zdej mam že skor zaklučeno prvo fazo. Igra se bo še naprej igrala, če ne že zarad druzga, zato, ker si ne morem privoščit, da bi šlo kej narobe. Bo pa samo to, igra v kateri bom odigral svojo vlogo, na rezultate iz te opcije pa ne bom več računu. Zanest se na neki, da boš resnično lahko kej potegnu iz tega je tisto, kar na konc dneva, ko položiš utrujeno glavo na blazino, resnično šteje. To je motivacija za naprej, za naslednji dan da se vstane in se še naprej vlaga v zadevo trud, švic, scanje in kri.

pandora's box

2011-12-18T09:43:00.002+01:00

So dnevi, ki minevajo brez posebnih razlogov in ne nudijo prevelikih pretresov. Dnevi, katerih ne pomnemo, ker ne pustijo vtisa, niti dobrga, niti slabga.

Zadnjih nekaj tednov je blo precej takih dni, kjer sem bil ujet v monotonost vsakdana in so dnevi letel mimo mene. Potem pa pride dan, kot je ta in pusti za seboj novo spoznanje vredno pomnenja.
Spravu sem se brat mal svoje stare zapise, potovanje v preteklost minulih dni obdobja parih let.

Začetki, nebogljeni in nepodučeni vsaj kar se tiče mojih zasebnih načrtov. Koliko je blo stvari, s katerimi sem se ubadu in predvsem obremenjeval. Kolk je blo enih problemov, katere bi lahko zdej rešu z levo roko. Če bi zdej začel še enkrat od začetka, bi celotno stvar rešu s pol manj komplikacij in za precej manjši znesek, kot sem to počel na dejanskem začetku. Ampak takrat so ble druge ambicije.

Takrat sem stal na mestu, kjer sem tipu. Nisem vedu a sem sploh sposobn spelat tako operacijo, vse okrog mene mi je govoril, da ne. Ampak ne veš česa si sposobn, dokler ne probaš. Takrat je bil cilj rezultat, majhen, nepomemben rezultat, ki bi dokazu nasprotno, da sem sposobn še tako velikih projektov. In rezultat je bil, prinesu pa je svojo mero posledic. Z ustvarjenim sem začel potovanje po svojih globinah in se sooču z enim demonom za drugim. Premagani so padal pred mano, sam pa sem iz vsakega soočenja odkoraku z novo mero samozavesti in s še bolj utrjenim prepričanjem, da hodm po pravi poti.
Res da sem vmes izgubu marsikateri ideal, ampak ostal sem zvest enmu in edinmu pravilu.
Sem se pa še pred začetkom zavedu potenciala, ki ga je celotna stvar predstavljala in ga ponuja še danes.

Lekcije ena za drugo, nova spoznanja in znanja. Nauču sem se ločit zrno od plevela. Še najbolj me je zadelo spoznanje, da sem prišel na stopnjo, kjer sem tako dobro poznal zadevo, da sem lahko določu lastne meje, katerih v danem trenutku nisem imel namena prestopit, pač situaciji primerno.
Nekje vmes še potrditev, da resnično počnem stvar z ljubeznijo.

Zdej? Zdej se ubadam z vprašanjem kvantitete, ker kvaliteto že obvladam. Še zadnja spoznanja in spet nove obveznosti. Rezultati so tokrat že zagotovljeni in nimam več strahu, da bi se kje na poti zalomil. Vem kako in kam naprej. Poznam proceduro in lahko bi trdil, da sem pustu amatersko stopnjo za sabo.
Cilj zdej? Cilj zdej je drugačen. Ambicije so se od negotovih začetkov spremenile in čas je, da na polno posežem po potencialu, ki ga zadeva ponuja in katerga sem v malih omejenih količinah že okusu...

ups & downs

2011-12-16T19:53:00.000+01:00

Še dobr, da se bliža vikend, še boljš, da bom mel spet kratek odmor od tastarih. Kam jih tokrat nese, me niti ne zanima, važn da jih ni pod domačo streho in da lahko zavladajo moja pravila.
Tokrat bo na vrsti meditacija. Morem se spravt mal h seb, ker se mi bo resnično v kratkem odpelal, če bo šlo tkole naprej.

Ne vem, sem pogojen z letnimi časi, luno, al s čim, ampak spet nastopa obdobje, kjer ne maram ljudi okrog sebe. Ni mi odveč preživet uro ali dve v sproščenem small talku z nekom, ki premore IQ vrelišča, dokler to ne preraste v neke social obveznosti. Sej nebi mel nič proti kolegom, s katerimi se že leta poznam do obisti in je zaupanje že zabetonirana vrednota. Ampak ta vlak je odpelu z lažmi in izdajami, z našimi dejanji.

Ne da se mi pa več ubadat z nekim tipanjem, fishingom za morebitne potenciale, kjer bi zopet trajalo leta in leta, da se pride na stopnjo, ko lahko z mirno vestjo na dan spustiš vse svoje demone in s tem ne tvegaš osamitve.
Nimam energije za to. Površinsko, dokler ne pridem na stopnjo da si lahko privoščim trošenja v to smer.

Zato danes sledi odločitev, da je blo dovolj lenobe za neki časa. Playlista v ušesa in gremo, kilometre pod noge. Ultimat, katerga sem postavu doma se bliža in tokrat ne bom isku izgovorov. Če ne z njihove strani pa z moje, čas je za korak naprej, hočem bit v najboljši formi.

my own way

2011-12-15T15:58:00.001+01:00

Gledam vojaško torbo tmle v kotu in po glavi mi norijo ideje pobega. Spizdu bi nekam, deleč stran od tuki. Če bi bil še mal bl prfuknen, bi bil verjetn tut prpravlen podpisat kako vojaško pogodbo za tujino. Ampak zaenkrat sem še tolk pr seb, da lahko razsodm, da je to nora opcija. Zaenkrat!

Tastari še vedno brcajo v temo, zdej ko so zgubil svojga dvojnega agenta in njihovi napadi počas mejijo že na skrajno paranojo. Scenarij je še vedno isti, njihov rent kako sem kriv, da se Zmelja že od nastanka vrti v napačno smer, potem pa klic male podgane. Pizda, očitni ste!!!
Vrgu sem kost, tapravo kost in zdej se bo začel lov na moj keš, sej se vedno začne, ko razmišlam v tej smeri. Poznam taktiko in ne grem se več teh vohunskih igrc.

Cajt je da se poberem iz te preklete familije in grem svojo pot naprej. Cilj je izbran za naslednjih par mesecev.
Sicer mi je uspel napolnit črn fond za medle začetke, ampak še zdeleč ne dovolj, da bi dejansko lahko začel na svojem.
V zraku plava še neki idej, ampak nobena trenutno ni v dosegu rok, da bi lahko računu na karkoli sanjskega.
Sicer se obeta še en boost v fond, ampak to bo šele čez dober mesec, do takrat pa lahko jebem ježa pod domačo streho.

Get a grip Sakir. Morbit pa se kaka tujina za pol leta ali več sploh nebi slišala tolk zlo slabo, če nebi imel obveznosti, katerim se morem dnevno posvečat...

seljaćine

2011-12-13T15:25:00.000+01:00

If wishes ware horses, beggers might ride...

Počas že sovražm nasmejane obraze in ekstazo ob izrečenih besedah določenih oseb. Pizda k v cerkvi "Vstanite", pa pade himna, "Vstanite", pa pade še ena himna, polna idealov in mantra ponosa za tiste, k še živijo v teh zablodah.

Glavni pa že od nekdaj služjo s prodajo lažne morale in si na ta račun polnejo lastne žepe, raja pa ploska vsakič bolj navdušeno...

Ne znam jest tega, izkoriščanje sistema. Ne morem jest tega, okoriščanje zase. Kaj pa bo, če se razve? Pa sej bi lahko, ampak ne smem. Kaj pa jest sploh vem, kako te stvari potekajo?

Pa so bla srednješolska leta, k sem bebec stal ob stran in gledu. Pa so bla študentska leta, k sem kot bebec stal ob stran in si zatisku oči. Kaj pa jest vem, kako se tem stvarem sploh streže?

Pa je šel mim mene krožnik, brez da bi si vzel grižljaj, pa je šla mim mene skleda, iz katere bi si lahko nagrabu sladek aperativ. In zdej stojim tik ob koritu in gledam male pujske, kako se mastijo, sam pa premišlujem.
Tole bi znal pa tut jest...

Prešeren je vedu kaj je pisu, samo nasedl smo napačnim verzom, katere so nam premišljeno serviral na srebrnem pladnju ob največji prevari v slovenski zgodovini. Trajal je, dolgih dvajset let, da sem vidu obraze za maskami takratnega časa in spregledu, da so vse strune na katere so nam brenkal zgrešene ideale, razglašene.

V bistvu sem hotu samo napisat, da jebeš nacionalizem, ker ga tut največji patrioti že dolg ne jebejo več...

death of my ideals

2011-12-12T08:38:00.000+01:00

Zdej razumem, kako se počutjo nosečnice z jutranjo slabostjo. Ko ti zmankuje zraka in se ti želodec obrača, kot bi hotel na vsak način izločit nekaj kar ni tam, vseeno pa bi rad spravil to iz sebe.

Resnica je grda in umazana, pa čeprav sem bil prepričan, da lahko prenesem marsikaj, vidm da se bom mogu še marsičesa naučit v tej igri ofc. Predvsem pa dobit večjo toleranco za vso svinarijo, katero nam futrajo nasmejani obrazi.
Še dobr, da so mediji nadzirani, da vsi vsazga držijo za jajca in da je raja tako apatična. Proces, ki se je že dodobra zasidral v podzavest vseh 100% državljanov.

Dogajanje za zaveso pač ni za vsazga in kar mnogi skušajo predstavlat kot nizke udarce nasprotnega pola, so dejansko razlog za potne kapljice na čelih obtoženih. Bučke tako velike, da mejijo že na pravljice, katere težko prebavmo. Ampak kot pravjo, resničnost je včasih bolj čudna od fikcije in šele s koščki inside informacij vidm, kje se pošteno kadi, kje pa se nekateri samo obešajo na zvon, da bi zagnal paniko.
Kjer je dim, je ponavad tut ogenj in tole meji že na katastrofo epskih razsežnosti.

Vem, spet sem se znajdu sred sranja, katerga komi požiram, pa niti ne plavam v najglobjih predelih, ampak še tiste mal trohice upanja, da lahko v dravski banovini prevlada zdravoumje je splahnelo ob vsej gnilobi, ki se skriva v zaodrju.

I will never be loyal, except to my own pleasure from now on...

Time to go to the other side...

...ampak dokler lahko še sedim na obeh stolih, bom uživu v predigri. Ni še čas, da se dokončno pofarbam na črno in grem underground.

a mercenary & the clerk

2011-12-09T19:50:00.001+01:00

Sedel sem v pisarni, zdolgočaseno med kupi papirja in opazoval kaplje, ki so se nabirale na oknu. Obveznosti, ki me vsak dan za osem ur zaprejo med štiri stene opravljam že z levo roko in tu nekje nastopi trenutek, ko se moj fokus presumeri v bolj zanimive smeri.

Prebiral sem zanimivo čtivo, resnično ali ne, se ne obremenjujem, navedena dejstva so bila vsekakor prepričljiva. Zakaj se ne obremenjujem z resnico? Ker danes v dravski banovini že vsak papak prodaja svojo verzijo resnice kot branjevke zelenjavo na tržnici v nedeljo zjutraj.
Resnica podana s posamezne strani je subjektivno doživljanje dogodkov preteklosti in šele prerez zgodb z vseh vpletenih strani je najboljši približek poteku resničnih dogodkov in objektivni resnici.

Konec koncev pa pod črto zaključek, da živim relativno dolgočasno življenje. Na polovici življenske poti, katero bom tako ali tako najverjetneje končal sam še preden se spremenim v razbolenega zagrenjenega starca, ugotavljam, da nimam nekih podvigov, na katere bi bil lahko resnično ponosen.
Don't get me wrong, za sabo imam precej dogodivščin, ki vržene na mizo še vedno zmagajo v primerjavi z drugimi iz "moje družbe", ampak to ni to. Vem, da bi lahko dosegu še precej več, če bi mi bile okoliščine bolj naklonjene ali če bi zavrgel komformista v seb in bil pripravljen sprejet večje izzive v življenju.

Tako pa me že celo življenje spremlja nek birokratski pristop do stvari in posledično nimam nič proti temu, da me namesto plazenja po jarkih in neprespanih noči čaka topla pisarna in umirjeno delovno okolje. Problem je, ker me ta birokracija ubija od znotri. Ubija v men avanturista, ki je nekoč preživel vse tiste dogodivščine in katere mi danes dajejo vsaj neko kritje "slavne" preteklosti.

Zavedanje, da obstaja problem je pol rešitve. Druga polovica pa je pobeg iz objema apatije, ki se kot parazit zajeda vame. Ampak s tem je povezana odločitev, s katero že preveč časa odlašam in sedenje na dveh stolih bo moralo slej ko prej pridet h koncu...

fairytales of yesterdays

2011-12-07T21:54:00.000+01:00

Dnevi se krajšajo, noči se ohlajajo, dogodki letijo mim mene in ob vseh obveznostih komi še najdem čas za malenkosti.
Potem pa nenadoma nosnice napolne nekoč že poznan vonj in svet se za trenutek ustav...

Kot da bi se spominju dogodkov iz nekega drugega življenja. Na prelomnici, kjer se trgata sam prostor in čas in združujeta tist, kar sem si do nedavnega komi upu sanjat, kaj šele upat, da bom res doživel. Pa je vseeno tuki, resnično pred mano, otipljivo na dotik in prijetno na pogled.
Trenutek, k te odnese nazaj po poti spominov. Tja, kjer sem komi resnično začel dojemat, da lahko uspem še v tako veliki stvari, ko sem gledu prve nebogljene rezultate, ki so izhajal iz tistga obdobja. Takrat so ble vse to samo še sanje, ampak kot takrat, me tut tokrat ta čaroben trenutek navdaja z upanjem, da se bo vse premaknil še za korak naprej.

Spominov pač ne mormo podoživet, ustvarjamo lahko samo nove. Prijetna doživetja, ki so sledila potem so mi dala zagon za to, da sem začel sanjat še večje sanje in zdej zopet stojim na tistem mestu, kjer lahko sanjam, ker vem da se počas uresničuje prvi del načrta. Zora, ki ne končuje več prijetnega potovanja, ampak samo prinaša novo energijo, da razsvetli pot pred mano.

Dokler pa ne bom lahko dokončno zaprl tega poglavja pa naj traja ta magija, ki ustavlja svet in mi daje nova krila za polet proti večjim sanjam, ki bodo po vsej verjetnosti nekoč postale resničnost...

The Second Renaissance P1

2011-12-05T15:29:00.001+01:00

Things are going great. Čakam na realizacijo svojih zasebnih načrtov. No surprise there. Samo dnevne obveznosti, ko bo čas za zaključek, pa bom zmobiliziru že vpletene in stvar bo stekla po pričakovanjih.

Moja javna podoba je trenutno zasolidirana v trdne temelje in ob bok se postavljam najbolj vplivnim v skupini. V rokah trdno držim niti in košček za koščkom uresničujem izdelane načrte, ki bojo samo še utrdil moj položaj in mi prinesl nove vplivneže na moj seznam dolžnikov.

Celo uradni time waster, postranska dejavnost in hobi za katerga sem menu, da je že bolj kot ne mrtev, je doživel svoj feniksov preporod. Z minimalko vloženga truda tut pri tej stvari letim natančno tja, kamor je blo zamišljeno že na začetku in to še pred postavljenim časovnim rokom.

Da pa na konc omenm še dejstvo, da sem najdu učinkovito metodo, kako lahko v naslednjih tednih počas in učinkovito zatolčem izdajalsko podgano na najbolj boleč način in s tem sprožm plaz propada, katerga ne bo mogu več ustavt.

Indeed, Things are going great...

Zakaj potem občutek popolne nemoči, med tem k stojim v urejenem in popredalčkanem svetu, ki me obkroža?
Odlično se znajdem v kaosu, z njim lahko operiram in v njem lahko ustvarjam. Ne znajdem se v birokratsko urejenem svetu, katerga sem ustvaru okol sebe s perfekcionizacijo metod dela.

Upu sem, da se bom lahko izognu temu vsaj tokrat, ker bom iz vsega imel predvsem sam korist, ampak stara navada mi ne da miru in naveličanost v men kliče po nečem novem. Kliče po kaosu, katerga bom lahko zajahu na novo in občutu spet tist adrenalin rush, ko iz ruševin raste nakj novga, vitalnga in polnega sveže energije...

Remember, remember the 4th of December

2011-12-02T16:15:00.000+01:00

Naša dravska banovina prvič v svoji zgodovini doživlja predčasne volitve. In bolj kot kdajkoli zmedene ofce tekajo sedaj na eno, drugič na drugo stran. Grupirajo se v skupine, ker upajo, da bodo v primeru pokola vsaj nekatere v grupi ostale cele, ker se bo krvnik prej nasitil, preden pride do njih.

Ne bom pametoval, koga naj se obkrož na lističih, ker mam pri letošnji zadevi tut sam prste globoko v marmeladi. Lahko bi pametoval, da je najboljša izbira po lastni presoji na podlagi dosedanjih rezultatov, pa ima raja prekratek spomin, da bi se resnično zavedala koliko škode lahko nekateri povzročjo pri koritu z vodo.

Kar je še najhujš v dani situaciji, je to da tut sam nisem prepričan, kdo si zasluž v roke dobit pipco, ki napaja pašnik? Izbira manjšega zla je sicer že stalnica pri nas, ampak tokrat ni gotovosti, da sploh obstaja manjše zlo iz celotne ponudbe na srebrnem pladnju. Za nekatere se ve, da radi paradirajo okrog v ovćji koži, za druge pa kapljice, ki pricurljajo v moje uho sporočajo, da bi lahko enostavno odprli vrata slovenskih zaporov, norišnic in vse zaprte spustili na plano, ker ne bo nobene razlike več med normalnimi, kriminalnimi in norimi v primeru prevzema oblasti z njihove strani.

Kar je še bolj alarmantno, so kapljice ki zadnjih nekaj tednov curljajo v javnost po zmernih obrokih. Urjenje paramilitantnih skupin, vse bolj drzni ropi in z njimi povezani umori, krepitev skrajne desnice, rezanje v ustaljene državne službe, celo meglene govorice o državnem udaru, pa naj bo birokratski ali pa militantni. Teorije zarote bi sicer lahko odmahnu z roko, ampak vse preveč je indicev, da obsedeno stanje, ki vlada v državi zadnje čase počasi kolumira v sam vrh piramide. Po vsej verjetnosti bo počl v kratkem in ko bo če bo, bomo najebal, vsi.

Na žalost bi tut sam rad vidu, da se motm in upam, da se, ampak prevečkrat sem že vidu sosledje dogajanja, vzroke in posledice, kjer sem pravilno napovedu dogajanje, da bi bil sedaj lahko prepričan, da se motim.
Stvari gredo počasi na nož, preveč je na kocki za vse vpletene, da bi se tale četrti december mirno požrl s strani poražencev.

Narod si bo sodbo pisu sam, zavedat pa se je treba, da smo v tej sodbi vsi skupaj porota, sodnik, tožilstvo, obramba in nenazadnje krvnik. Sodba, ki si jo bomo izrekli na koncu pa bo fundamentalno vplivala tudi na rodove za nami....

dog tags

2011-11-30T23:02:00.000+01:00

Dan namenjen izključno pumpanju ega, k se sprehajaš med policam in izbrano iščeš stvari, ki so namenjene izključno za dušo.
Dons je zato cajt za Big foote...

Začel se je že zgodi zjutri, ko sem dobil idejo, kaj si bom podaru letos za novo leto. Malenkost, ki bo imela predvsem simbolično vrednost, kljub uporabnosti v vsakdanjih poslih, ki bojo verjetno kar stalnica v naslednjem letu.
That setled je bil čas za nadalne plane dneva. Pred mano je bil ritual, ki je že prerasu v prijetno mesečno obveznost. Par novih kosov za v javnost in malenkost za privatno zbirko. Zatem pa se je zbudila moja militantna stran.

Če bi lahko nemška vojska svojga oblikovalca mirno postavla pred strelski vod, si naš zasluž vsaj mesto na seznamu modnih genijev. Ta obsesija se vleče že vse od pubertete naprej in dons sem končno spet dobil malenkost, ki sem jo lahko dodal k že obstoječi zbirki.
Počas, počas napreduje zbiranje, ampak za te zadeve mam potrplenje. Zbirateljstvo je ena izmed redkih stvari, ki si zasluž moje potrplenje.
Včasih je treba vedet kje iskat, drugič je samo potrebno izkoristit ponujeno priložnost in met jajca, da se zarad odlašanja kej ne spusti iz rok.

Kot zadnje pa je blo na vrsti dons še izbiranje novih kosov orožja. K je model za pultom skužu, da iščem predvsem neki, kar pusti vtis, je uporabnost porinu na stran in ven prvleku estetiko. V končni fazi noža niti ni tako zelo težko nabrust. :)

Češnja na vrh dneva pa je bla zmerna doza junk fooda.
Naročim svoj meso in potem mi začne mulček za pultom pametvat, kaj bi mogu vzet, da bi me pršlo cenejš... There's a reason you're working in Mc'Donalds bitch and that I'm standing on the other side of the counter. Just serve me my food, don't try to think and stay stupid.

All in all, odličen dan in če bo šlo takole naprej, si lahko obetam vsaj še kak dober teden.

need to burn

2011-11-28T19:11:00.000+01:00

Statičen, občutek je trenutno absolutno statičen in vleče se že kak teden in vleku se bo še par tednov. Pogrešam nevarnost, pogrešam izzive, pogrešam polena pod nogami.

Tastari so se ujel v mojo mrežo in občasno vlečenje na zatožno klop z njihove strani me tut šokira ne več. Trenutno edini izziv na njihovem področju je nova mala laž, katero si morem izmislt, da jih pošlem na wild goose chase v popolnoma napačno smer.
Podtikanje informacij je tako ali tako postalo prelahko in niti ne predstavlja posebne obremenitve v mojem življenju, ker so posamezniki preveč obupani, da nebi verjel karkoli jim bom serviru na pladnju...

Zasebni plani tečejo po ustaljenih tirnicah in v pripravljenosti mam dovolj obupanih oseb, da bojo na moj prvi znak skočil v stanje pripravljenosti in nezavedno izpolnil svojo vlogo v mojih načrtih. Časovno okno pa je dovolj na široko odprto, da niti ne lovim več nekih časovnih rokov, pa naj bo to čez dva mesca ali pol leta...

Obveznosti povezane z javno podobo pa se izpolnjujejo z mezincem leve roke. Prekosil posamezna pričakovanja nadrejenih, kar mi je z vratu odnesl še zadnje morebitne hijene, ki nikol niso site. Vzdrževanje začetga pa niti ne bo problem, ker to obvladam že do popolnosti...
Clo na področju pastirjenja sem zasedu dovolj široko polje, da vpleteni niti ne posumjo, da v večini primerov dobijo servirano ogromno bullshita. Obveznosti katere sem na tem področju prevzel pa še zdeleč ne dosegajo mojga polnega potenciala, da bi se lahko kakorkoli precenu v posamezni nalogi...

Zato pa v seb kričim po poznanem občutku roba, hoje na ostrini rezila, ki me vzdržuje na koncu sedeža. I mean, come on. Clo pitanje lastnih temnih apetitov ne predstavlja več neke mistične poti v neznano ampak samo hiter fix, da si nafilam baterije in nadaljujem naprej...

rabm neko neumnost, ki me bo vsaj mal okupirala...

Purification of the Fire

2011-11-26T21:40:00.000+01:00

Dnevi prehajajo v tedne, ti v mesce in ko se nabere dovolj mescev, pride datum v letu, ko zagori ogenj. Cikličen obred, s katerim zopet izkažem svojo vdanost višjim silam in izpolnem svojo dolžnost za vse dobre stvari, ki so mi jih namenil v preteklem letu.

Zrak, napolnjen s sladkobnim vonjem, v luči ognja, ki gori in osvetluje bistvo v danem trenutku. Žrtvovanje svoje krvi, vez med živim in večnim, s katero zapečatm dano obljubo, da je ne bom prelomu in bom ostal zvest svojim vsemogočnim.

Prošnja, do katere imam nato utemeljeno pravico in sem se že nauču, da je ne zlorabljam, ker je preveč potentna in še prehitr izrečene želje postanejo realnost.

sellouts (ofce)

2011-11-24T17:52:00.000+01:00

Gledu sem ga za mizo. Rahla nervoza v govoru, zato pod mizo noge v značilni vojaški pozi, kjer je pred gručo novinarjev treba povedat, da se je mal zajebal in so žrtve z domače zemle.
V zraku pa se je čutla vlaga, ki je prihajala iz mednožij priletnih dam k so se kar topile ob pogledu na predavatelja.

Poznam občutek, kjer se usnje tako prilega koži, da se ga čut tut potem, ko se škornje že sezuje. Stvar ne gre tako lahko iz krvi...

Priznam, da so se mi orosile oči, ko sem slišal priznanje, da se starejše generacije počas zbujajo iz enoumja, ki jim je v mladosti opral možgane. Priznam, da se mi na ustih izriše nasmešek, ko slišm, da mladina tako goreče zagovarja ideale, za katere se tut sam lahko postavm. Škoda, k me niso ujel par let prej, sledil bi jim in verjetn tut sam prispevu svoj levji delež k uresničevanju teh idealov. Tako pa se samo strinjam s povedanim in stojim ob stranmi na meji med svojimi interesi in voljnimi rokami, da bi mi pomagal uresničevat mojo vizijo.

Še najbolj zabavno pa je pri vsej stvari opazovat tastare, kako se počas bojujejo s svojimi demoni, ki so jim bli vstavljeni direktno v podzavest s strani režima...
Kot riba na suhem se opotekajo in se zanašajo na svoje stare metode, ki pa nimajo preveč učinka v tem svetu. Počas, eden za drugim umirajo njihovi ideali, s katerimi so mi dolga leta neuspešno pral možgane in grenil življenje.
Spreobrnjenci so vedno najhujši. Iz ozadja jih pumpa kriva vest, da so preživel življenje v zmotnih idealih in ni je meje, katere nebi prestopil zato, da bi dokazal, da so preteklost pustil za sabo.

Svoje ideale sem že davno zavrgu in se osredotoču na najbolj pomembno zadevo v mojem življenju, nase. Kar pa me navdaja z manjšim strahom pa je to, da sem bil tut pri temu dejanju očitno late bloomer. Ko gledam mularijo, okol sebe, se zavedam, da sem se vse prepozn odloču za razprodajo. Mladi virtuozi, ki igrajo igro kot pravi profesionalci in z edinim ciljem egotripa drvijo v lastno smer.
Korupcija je samo še ena izmed odlik, ki pomeni napredovanje na višjo stopničko.
Sam pa sem še stara šola, kjer vedno ponudm roko v pozdrav pred zakolom svojga nasprotnika.
Še dobr, da je vrlina za druge samo še ena izmed sestavin v moji Final solution.

status update

2011-11-23T15:29:00.001+01:00

Stvar se počas zaklučuje. Pri svojem privatnem projektu počas prebiram še zadnja poglavja učbenika in dokončno osvajam znanje, ki je potrebno za nemoteno furanje projekta v naprej. Zadeve sem se izogibu vse do konca, zdej pa ne morem več odlašat s tem. In tko se učim manipuliranja z okoljem in nudenjem samo najbolšga za odlične končne rezultate. Tokrat se nočem več igrat na nož in rob rezila hočem zamenat za trdna tla pod nogami. Če bo šlo tkole naprej, si lahko odlične rezultate obetam že konc tega leta, potem pa samo še z enakim tempom naprej.

Zaenkrat še vsi indici kažejo v pozitivno smer, vse morebitne deviacije od pričakovanga pa z novim znanjem takoj zatrem in poskrbim, da stvari rastejo v pričakovani smeri. :)

Še ena stvar, na katero sem ponosen, vsaj do zdej, če se kej ne bo nepričakovano zasukal na slabš, je to da bom tut ta mesec uspel z misijo nemogoče. Kljub temu, da sem povsem po neumnosti vrgu večja sredstev čez okn, kot pa sem nameravu, zaenkrat še ni panike in s takim tempom bom preguru tut čez to vegetativno obdobje.
V zraku pa visi pričakovanje, da bom lahko spet v kratkem razpru krila in zadihu s polnimi pluči. Morda celo neobremenjen z dolgovi iz preteklosti, katerim se spretno izogima že daljše obdobje.

Posledično trenutno tut usmerjam vse svoje moči v izpeljavo minornega projekta, kjer si bom zagotovu trdne temelje za dograjevanje moje javne podobe, s katero so ti dolgovi tut povezani. Igra iz senc je zahtevna in kljub temu, da sem do nedavnega uživu mirno obdobje, kar se tiče vmešavanje mojih tastarih, zopet na tem področju čutm njihov vpliv. Polena pod nogam, kjer bi jih najmanj pričakoval.
Strategijo že poznam. Ogromni krogi okrog vrele kaše, da mi nihče ne bo mogu sledit in poskrbet, da se vse izteče po vsaj minornih pričakovanjih v mojo korist. Pozitivno je to, da sem dokončno osvojil delovne obveznosti v službi in te ne predstavljajo več majorne okupacije mojga uma tekom dneva. Še večja pozitivka je ta, da sem zaprl vse odtoke informacij in tako nimam nobene grožnje s strani tastarih pri mojih zasebnih projektih.

Čutm, da se bo zadeva tokrat poklapala časovno in to še ravno pravi čas. Da se ne motm, sem si že dokazu. Tokrat si morem samo še zaupat, da grem dejansko v smer, kamor sem resnično namenjen.

haynes crime

2011-11-21T11:21:00.001+01:00

Moments of doubt, trenutki, kjer se ustavm na mestu in se začnem spraševat, če se sploh splača vse to, kar počnem? Je vredno metat kupe denarja čez okn, da bom nekoč neki mel od tega?
Je vredno dajat na stranski tir najpomembnejše stvari, ki zapolsujejo mojo generacijo in se posvečat povsem drugim stvarem, ki bojo nekoč neki prnesle?

Potem pa pridejo večeri, ki se razlezejo pozno v noč. Trenutki samo zase, ki me še držijo pokonc, da se mi do konca mentalno ne odpele. Svet kjer sem lahko vse tist, kar morem v luči dneva skrivat za masko. Momenti, kjer ni pomembno kaj in kako, samo da pride tist užitek, ki umiri živce, odnese norost in pomiri kolerika v men.
In k učink že zdavnaj popusti, sam pa še vedno uživam v normalni samoti in se zavedam, da je to glavn razlog, zarad katerga grem proti ustaljenim normam in zanemarjam stvari ogromne pomembnosti, ki bi mogle bit na prvem tiru v mojem žiljenju, po mnenju drugih sevede.

Šele v teh trenutkih se zavem, da ne bom nikol več normaln. Po principu da ni nor svet, ampak sem nor sam, se zavem da sem že davno stopu skoz ogledalo na drugo stran. Zato sveta ne vidm več v taki luči, kot ga gleda večina moje generacije...

Ugotovitev danes, kot bi me nekdo z gorjačo po glav, da si spet lomim hrbet za neki, kjer nimam perspektive. It pays the bills, tega ne zanikam, ampak požre preveč mojga časa in energije, da bi vztraju v tem do konca.
Odločitev, da je treba fokusirat več pozornosti in vložit precej več truda v privatne zadeve, ker prinašajo precej več perspektive, kot pa 9 to 5 vseh pet dni na teden.

this is how dictators are born

2011-11-19T14:22:00.000+01:00

Ja, v večini primerov gre za neustavljivo željo po oblasti, kontroli in egotripiranju. Fix, katerga je potrebno nahrant za normalno funkcioniranje posameznika. Večje so potrebe, bolj neusmiljene so metode.

Potem pa so še anomalije, izjeme ki potrjujejo pravila. Kjer bi z veseljem prevzel oblast samo zato, da bi lahko naredu čistko med prebivalstvom. Loču pleve od semena in iztrebu vse tiste nesposobneže, ki na funkcijah plesnijo od znotri navzven in bi laži premaknu zid s pogledom, kot pa njim dopovedu, da je to v bistvu njihova naloga in njihovo delo in naj se že skidajo s svoje leni riti in naj ga opravjo.

Ustanovitev IQ policije, ki bi imela pooblastila odstrant vse družbeno nesprejemljive osebke, ki prežvijo svoje življenje v nizu blond momentov in s tem ustvarjajo kolerične srčne bolnike vse okol sebe. S kolegom sva ugotovila, da bi po čistki takih pacientov ostal 15 do 25 % normalno funkcionalnih državljanov. Ostali pa kolateralna škoda in spomenik žrtvam totalitarizma s citatom, da je "Smrt enga tragedija, smrt miljonov samo statistika."

Počas zgublam živce in če bo šlo tko naprej, bom resno začel premišlevat o nakupu farme na Novi zelandiji, kjer bom gojil ovce...
Pizda, gojil bi mah če bi lahko prežvel od njega, samo da se odstranm iz družbe, ki je postala žalostna potrata dveh miljonov let evolucije in obžalovanje, da hladna vojna ni eskalirala v jedrski holokavst in uničla tole malo smešno naklučje življenja na robu vesolja.

behind the mask

2011-11-18T09:12:00.000+01:00

Dnevi minevajo, taki in drugačni, včasih bolj optimistični, drugič spet sivi in otožni. Danes me je prvič objela jesenska sivina, katere sem se zavedu, da se nezadržno zopet seli v naše kraje in nisem občutu tesnobe, ampak me je navdala z nekim optimističnim pričakovanjem, da bo zaključek leta, ki še ostane do konca koledarja dober.

Gledam jih, ljudi katere dnevno srečujem in z njimi interaktiram. Nasmešek na obrazu in prijazne besede, na trenutke celo sam seb verjamem, da sem to res sam, brez vsega, kar leži za bleščečo fasado nasmeška.
V službi, doma, v krogu znancev se trudm ne preveč razmišlat o tistem, kar večino časa okupira moje misli. Tako lažje skrijem vsebino za masko, ampak včasih se za trenutek ustavim in gledam sogovornika nasprot sebe. Če bi vedel, kaj bi se zgodil? Bi nasmešek zginu z njegovga obraza? Predstavlam si šok, morda celo ogorčenje ali gnus, ki bi prevzel obraz...
So pa nekateri, redki za katere imam na sumu, da čutjo, da je več vsebine za masko, kot pa sem jo pripravljen pokazat navzven. It takes one, to know one. Ampak to so marginalneži, za katere tut sam vem, da skrivajo vsebino, ki je ne delijo niti z ljubico, s katero si grejejo posteljo v hladnih nočeh. Drug drugmu ne hodmo napot, ker se zavedamo, da noben noče razkrit temnih misli in brezkompromisnih dejanj, ki so nas pripeljala na mesto, kjer smo trenutno.

Potem pa se zaključi delovni dan in spet lahko vstopm v svoj svet, kjer me čakajo dnevne obveznosti, oddaljeni cilji in na koncu Final solution.
Pospešu sem segmente, kjer je uspeh odvisn samo od mene. Trenutno mam čas za to in tut volja je prisotna, čeprav bi se včasih najraj prepustu dekadenci trenutka.
Čakam, zopet čakam druge da se skidajo in opravjo svoje delo, od katerga je odvisno napredovanje na področju javne podobe. Sej bi se požrl, ampak sem se nauču lekcije, da se ne splača ubijat za stvari, ki so izven mojga dosega. Ko bo čas za to, lahko samo dam 110 % od sebe in stvari bojo stekle same od sebe, med tem pa lahko energijo porabm za druge, bolj koristne stvari.

Pihala me odpeljejo nekam deleč na vzhod, ko zaprem oči. Mesto v meglicah, obdano z zelenimi pobočji v ozadju, katerih vrhove zakrivajo oblaki... Okrog pa bambus, zelen bambus s svojimi listi...

off this road

2011-11-16T11:11:00.001+01:00

Občutek moči te zasvoji. Že samo vedenje, da lahko s svojo pojavo izzovem strah v nekomu, ki do zdej ni mel niti najmanjšga razloga, da bi se me bal zarad premoči nad mano, je ekstatičen. Ampak sla po maščevanju te lahko greje samo tolk časa in dejstvo, da zdej ta ista podgana ne upa rečt ne MEN, med tem, ko sam lahko počnem kar hočem, prinaša neko zadoščenje.

Do zdej sem vedno gojil idejo, da se morem dokazat, seb in tistim okrog sebe, ki so mi dolga leta metal polena pod noge, od tastarih naprej, pa do najboljših "kolegov". Potreba po dokazovanju, da se lahko povzpnem nad njih in tista slovenceljska potreba po tem, da jim to, ob dejanskem uspehu tut dodobro dam vedet. Sej ni slabo, priznam, gledat obup, ki z vsako naprej vrženo stvarjo bolj izžareva iz oči na drug stran in ob enem priznava absolutno premoč nasprotnika.

Ampak bolj sem pil obup na drugi strani in iz njega črpu moč, bolj sem ugotavlu, da to ni tist fix, katerga iščem. Pričakovanja so velika in vse bolj postaja očitno, da bodo nekoč tut dosežena. Vsi na seznamu pa bi nekoč trpel, ker se rad igram igrce, posebi tiste najbolj perverzne in na trenutke že krute, vedno pa boleče. Ampak energija se razlikuje, tista ki jo prejemaš v trenutkih ekstaze ni enaka tisti v trenutkih nemoči, ko nekoga stisneš v kot in nima druge možnosti, kot da poklekne.

In zdej se je spontano rodila ideja, medla drobna ideja, za katero že vidm, da bo povzročila vihar in na konc nek mentaln premik v smer, kamor potuje dogajanje okol mene izpod mojih rok. Živet za maščevanje nima smisla, vsaj feedback, ki sem ga tolk dolg časa pričakoval, zdej vem, me ne bo pustu v stanju, ki mi bo všeč. Zadoščenje ja, to bi dobil. Ne pa pozitivne energije, ki sem jo že dobil od ljudi, ki so mi prišli nasprot in sem na novo začel z njimi sanjat druge sanje.

Poleg tega pa velja, da je treba ljubit svoje sovražnike, ker jih nč bolj ne razpizdi kot to, da sami nimajo več moči nad svojimi dolgoletnimi žrtvami.

back in black

2011-11-14T10:19:00.001+01:00

Nepreklicna vrnitev nazaj v realnost, med otopele in brezciljne. Tastari se vračajo nazaj in kako lepo, popil so mi živce še preden so sploh fizično doma. Bravo, res...

Just a couple of months more, feels like I've been saying that for the last few years. But then there is that feeling of serenity inside of me this time around and for the first time I truly believe it really will be just a couple of months more.

Trenutki, k bi pobegnu nekam deleč stran, ker vem, kolk bo šlo spet ene energije v nič, samo zato, da se prežvi do naslednjega koraka naprej. Skrivanje, laži, prevare in neskončno oprezanje za morebitnimi backstaberji, ki se bojo plazil izza hrbta. Man was not supposed to be living like this.

Se v dvejsetih letih res nismo naučil, da se ni treba celi skupini prilagajat najslabšmu izmed tropa? In če hoče kdo zbezlat naprej, ga je treba res za vsako ceno ustavt? Ker tega si pa res ne mormo prvošt, da bi kdo dejansko uspel, če ni na pravi strani, če ne pozna pravih ljudi in če na poti ne ostane dolžn usluge vsem povprek...

Raj sem črna ovca družbe, k bezla po svoje in se sam spopadam z volkovi, kot pa da bi se pustu strižt za zelen pašnik, ki ga gnoji moje lastno sranje in sranje ostalih komformistov okol mene.

Just a couple of months more...
Sej poanta tega je ena sama in slej ko prej bom pršou do tja, brez sramu v očeh, ko bom pogledu vse tiste, ki so mi stal ob strani, da sem jim kej dolžn.

trust NO one

2011-11-12T09:57:00.000+01:00

Odraščamo, učim se, učijo se drugi. Predvidevanja so postala nepomembna. Situacija in potencialna zmaga sta odvisni samo od morebitne taktične prednosti.

Na srečo mam sam to prednost da sem freak in mislm, da jo počas začenjam izrablat za svojo korist.

Strah se je uresniču. Upam da bo to ena izmed redkih noči, ko sem se mnogo prezgodi zbudu v lastnem švicu. Spoznanje me je butnlo močnejš, kot bi me nekdo s kijem zabil v tla.
Psychic dreams, had a few in my lifetime. Saved me quite a lot of trouble from time to time.
Kot prikazni iz preteklosti mi sledijo isti obrazi, enaka imena, ki me že leta lovijo in mi ne pustijo trenutka odmora, da bi ujel sapo.

Fobija k se hran z mojo paranojo in me ne spusti z vajeti.
Imena so bla potrjena s strani vpletenih v paranoidne iluzije. Imena zarotnikov so se razlikovala od resničnosti, ampak to ni ustavl začetek spiralnega padca navzdol, kjer sem pod izvajanimi pritiski s strani vpletenih poču. Začel sem s priznavanjem vsega skritga, samo zato, ker je bla nekje vmes obljuba, da bom lahko obdržu svoje življenje tako kot je blo. Kot s svetlobno hitrostjo je sledilo sosledje, "Nikol se nista poznala", "Vse je blo laž," in kot bi dvignu pogled s tal ravno v trenutku tik preden je vame trčla tista neustavljiva sila. Prebujenje v lastnem švicu s spoznanjem "Ne zaupi nobenmu".

Učila pa se je tut druga stran in kar sem pričakoval, da bo prijetno božanje ega z mrcvarjenjem podgane, je bil kratek obisk, kjer sem vidu poklon in hiter beg bred ponižanjem.
Pirova zmaga, kjer sem dobil tist kar sem hotu. Dominanco, ampak ob enem bo vseen na men, da nardim nasledn korak.
Time to stop pointing to excuses and step up the pace. War is on, občutek pa mam da v sliki mankajo stari zavezniki, ker v pristopu manjka prefinjenost, kar pa lahko štejem samo seb v korist.

this is soooo not the point right now

2011-11-10T21:00:00.000+01:00

Kot mejhn otrok sem zažarel, k so ble moje besede citirane s strani pomembneža v krogu. Češ zapomnu si je, kar sem povedu, nekdo me upošteva, posluša kar povem. Med tem se je pogovor nadaljeval in mentalno sem si namenu slap on the head.

We're dealing with curupted individuals to whom nothing is sacred and nothing is holly. They manipulate words and actions to best suite their personal interests. Get a grip Sakir.

In je blo zabavno, ko so uradno dvigoval roke za moje ustoličenje. The boss made up his mind in lahko sem vidu ogorčenje na obrazih nekaterih, ko je bla podana odločitev, da bom jest tist časten gost for next introductions. In lubica poznam ta nasmešek, kateri izgovarja sladke besede in ob enem skriva očitne znake, da bi na vsak način z roko segla v moje misli, da bi vidla, kaj se skriva za lepim pogledom. And she would have a show to see.
Ker ne pozabmo, da sem že plavu s piranhami in sem si takrat komi rešu kožo, od takrat pa sem se nauču par lekcij.

Spomnem se dneva iz zlatih časov glasbenih televizij, k sem jih po naklučju ujel. Background noise, dokler se ni začel njihov koncert in samo gledu sem, kdo so to za eni norci. K vidš največjo gorilo v bandu, kako po odru koraka s harfo v rokah, se ti vtisnejo v prijeten spomin že zarad same bizarnosti prizora. :)
Eden redkih bendov, katerih posnetke koncerta lahko gledam skor z enakim, če ne clo večjim užitkom od uradnih singlov.

And it trully seems that the spring is back in the land. Tist vonj v zraku, po mladem in nedolžnem, tako nepokvarjen in naiven, ki boža nosnice in prebuja čute z obljubo, da bo v svojem času poskrbel za nova obzorja...

Vikend bo zabaven. :)

& the ride goes on

2011-11-07T15:41:00.001+01:00

Končuje se odmor od tastarih in samo mislm si lahko, kako se bo kmalu življenje vrnilo nazaj na ustaljene meglene tirnice. Ostal bojo spomini in še večja motivacija, da to stanje spremenim v permanentno...

Sicer ne vem, kako je pršlo do tega, ampak kot bi okol sebe ustvaru valove pozitivne energije, s koncem stvari bolj stojijo na svojem mestu, brez da bi sploh vložu preveč truda, kot pa so kdaj koli prej.

Renovacija je skor končana in potreben je samo še manjši poseg. Nisem niti prepričan, če je sploh potreben, but better safe than sorry. Posebi zato, ker bolj s trenutnim stanjem nisem mogu dodelat stvari. Ne glede na vse, pa že planiram naprej in svoje srčke postavlam na toplo. Kakorkoli že, letos bo december očitno res vesel, ne samo na osebni, ampak tut na organizacijski ravni.

Plus tedna pa je vsekakor nakup nemške vojaške uniforme. Sicer osebno mnenje, da so v začetku 90ih izbral enga izmed najgrših barvnih vzorcev, ampak tut na to se človk prvad po kakem dnevu nošenja zadeve. Kolekcija se veča, moja militantna stran pa počas dela svoje prve korake. Neki bo že na tem, da sem inkorporiru vojaški sistem in to my future Organization.

Plus tedna št. II bo dejstvo, da sem na kolena spravu dvojnega agenta. Tista mala podgana, ki se je leta dolg plazla okol mene in nosila zaupne informacije na drugo stran je zdej odvisna od moje dobre volje in z veseljem bom zategnu zanko okol vratu.
Najhitrejša metoda za psihičen zlom človeka je bolečina, žal bom mogu ostat bol subtilen v tem primeru, ampak to je cilj. Brainwashing na prefinjen način...

Tolk o zasebnem delu mojga življenja trenutno, ampak ne počiva niti moja javna podoba. Stvari bojo postale uradne, čeprav se mi zdi, da je vse skupi trajal preveč časa. Prvi uradni naziv v igri, napredovanje na stopnjo viši in kanček vpliva na moji dlani.
Še najbolj komično je, da sem povsem po naklučju v igri dobil zaveznika, na katerga lahko vsaj delno računam, zato bo počas cajt, da nardim nasledn korak in še bolj utrdim svojo pozicijo.

Kot sem že neki časa nazaj predvidevu, bolj hranm svojo temno stran, bolj bleščeče gori moja javna podoba. Samo potrdilo, da sem najdu taprav recept in da morem v obdobju pred sabo zagotovit permanentno pitanje vseh svojih apetitov...

manic monday

2011-11-06T17:15:00.001+01:00

It's dark outside, morning for some, another work day for me. V ozadju brbotanje vode in sladek opoj kofeina, ki se steka v lonček. Gear je prpravlen, orodje tut.
Maybe the reason I'm so good at this is that it has allways been a fetish for me. Prvo združevanje realnega in fantazijskega v eno celoto. Temeljni kamen za Final solution, končno fuzijo mene v celoto.

Fuck! Not Fuck it! Fuck! :)

Čaku sem na tole, da bom mel popoln mir in nihče ne bo sprašvou blesavih vprašanj. Čaku sem na tole, da bom mel dovolj sredstev in surovin za ponovni zagon. Čaku sem na ta idiličen trenutek, k bo vsega dovolj in se bom lahko v miru posvetu renovaciji. Back to basics. Vem, kje sem naredu napake in ne bom jih več ponavlu. Vem, da sem v naglici iskal pompozne rešitve in posledično postal odvisen od nepredvidljive tehnologije. Nč več, nazaj k osnovam kjer je vse mehansko, kjer se vse nadzoruje s pritiskom na tipko in kjer bom lahko predvidu posamezne momente. Variable niso več dobrodošle.

Če bi vedu kar vem zdej, že na začetku. Ampak v tem je čar, da se delajo napake in da se iz njih kej naučimo. Če bi se rodil pametni, bi bil ta svet preveč dolgočasen. But what if? Obžalovanje preteklosti je brezpomensko in če pogledam naprej s tem, kar že zdej vem. Če pogledam naprej s tistim, kar se bom šele nauču. Sanje so prijetne, ampak z njimi se zapravla življenje. Uresničevat sanje, now that's something to be done.

Kava je počas sedla na pol poln želodec. Kofein se počas črpa v možgane in neprijetna utrujenost izginja. Time to go to work. Še ena nočna eskapejada v moj fantazijski svet.

don't scream, it shows weakness

2011-11-05T08:25:00.001+01:00

Ob vsakem izletu v meko nakupov naše banovanske prestolnice se veča želja po tem, da bi se umaknu od česarkoli živga in kvazi inteligentnega na dveh nogah, nekam na samo v naravo, kjer nebi blo kilometre naokol žive duše.

I mean, what the hell? Na cesti polno preveč folka, za katerga bi lahko utemeljeno sklepu, da so po pošti iz Banje luke naročil izpit in se prvič odpravl za volan ravno ta dan. Končno lukna, kamor lahko stisneš avto, brez da bi lezu ven čez prtlažnik in upaš, da so se frustracije končale. Pa kaj še.

Odštevši stare zavaljene kuzle, k se bojo gužvale ravno na najbolj ozkem delu prehoda, je težko zgrešit vseprisoten Jersey shore sindrom. You know, kjer nisi prepričan, a pred tabo stoji ženski primerek ploha oziroma zvezda pink večera v K4. I mean what the hell? Make-up je za ženske, ne za male jusufbegiće iz Fužin in drugih blokovskih "getov" po Žabariji.

Tretjič za volanom iz enga konca na druzga te sintetične kvazi bohemske tvorbe za pobiranje keša, so mi na rokah že utripale žile, med tem, k sem čvrsto grabu za volan. Često ignoriru vsako žuganje in hupanje, ker si nisem drznu dat prednosti raznim izsiljevalcem v avtomobilih nemških "prestižnejših" znamk in uspel se mi je prebit do zadnje postaje.

Kaj je poanta cele čete zaposlenih v velecentrih? Če si drzneš prekint njihovo medsebojno klepetanje, dobiš lep "get the fuck out" tretma, na tehniki so itak vsi prezaposleni v skladiščih ker nobenga ni na spregled, takoj k se obrneš proti oddelku in še edina blondinka sred trgovine je tm z razlogom. Preveč zabita, da bi se skrila, oziroma vodila normaln pogovor s kako sodelavko. Koristna pa tolk, kot zadno kužno znamenje na konc vasi.

Pred leti sem isku neko specifično zadevo. Nikjer nisem najdu zadeve, dokler nisem zalutu v neko malo trgovinco s "tehničnim" blagom. Zadeva je zgledala tolk boga, da sem se mel namen že na vratih obrnt, ampak me je starejša prodajalka prehitela s prijaznim "Kaj želim?"
K je začela zlagat škatle izpod pulta na mizo sem hmal ugotovu, da sem prišel na prav konc, s tem, da mi je še obrazložila morebitne posebnosti posameznga izdelka. That is how you sell things.

K sem mel vse na kupu v prtlažniku in se je na poti domov arterija na vratu že počas usedala nazaj na svoje mesto je bla še edina misel, da nočem srečat smrkcev kje na cesti. Nothing illegal, ampak če bi seštel posamezne stvari v prtlažniku bi jim hrček hitr lahko začel obračat kolešček tm notr v glavi in izgovori z moje strani bi bli v tem primeru vsaj zabavni, če ne že izvirni. :)

mission that seemed impossible

2011-11-03T16:39:00.000+01:00

Postavlam se v nizek štart, vikend se približuje in treba bo izpolnt obveznosti. Renovacija, KONČNO! Še bl končno pričakovano je to, da se bom lahko skidu iz police pred oknom in zakluču s tem vegetativnim stanjem za par tednov.

Mesec nazaj sem si zadal nalogo, da prežvim ta mesec, da uporabm vso moč, k jo mam na razpolago in obrnem kolo za en obrat, ker stvari niso smele bit več take, kot so ble. Ugotavlam, da se je zadeva uspešno zaklučla. Ravno z zadnjimi pisanimi listki v žepu, z majhno rezervo na strani in levico okol jajc nekoga, ki mi je dolžn manjšo vsoto. Žida je super glumit. :)

Par napak narjenih iz čistga ponosa, da sem lahko vsaj delno utišu nenasitne pijavke okol sebe, kar je samo otežil moj položaj, ampak sistem ni bil slab in obstaja samo še prostor za izboljšave. Priznam, ob danih možnostih bi še naša vlada v odhodu (skidat se več kot očitno nočjo) glede zapravlanja zgledala kot stric Skopušnik v primerjavi z mano, ampak zaenkrat I'll have to do with means available to me.
Novost, k sem jo uvedu pa je bla ustanovitev črnga fonda. Monthly amount I could miss, safely kept away for harsher times.

V naslednjih dneh pa uživancija pr nujnih zadevah, ker še nisem v stanju kjer bi mel money to burn. Vsekakor pa bo nekje padla ena dobra restavracija, I'm thinking chinese. Mal za razvajanje in motivacijo za naprej. Če pa bo ta mesec clo dala sreča, pa v last pride še ena stvar, k jo sicer lahko nabavm na vsakem vogalu, ampak hočem samo najboljše in samo vojska lahko ponud najboljše. :)

With knowladge how to handle things in the future, se bojo zadeve še mal bl stabilizirale na finančnem področju in če mi uspe napolnt še črn fond do željenga zneska, pa sploh ne bo več problemov.

time wasting

2011-10-31T12:29:00.000+01:00

Trenutki kot so ti, hočem bit sam, ker morem bit sam. I'm no fun v stanju, kjer kot roža ždim na svoji polici pred oknom in čakam na to, da spijem prve požirke svežine, ki mi spet poženejo kri po žilah.

Dnevi se krajšajo, sam pa postajam čedale bolj izčrpan. Poznam že ta ritem in skrbi, da bom prišel preveč bliz roba izginjajo. Nova epizoda je zadnje kar bi rabu v teh trenutkih. Ampak prišel bo konc tedna in z njim nova svežina, do takrat pa bom isku kakršno koli zaposlitev, da zaposlim svoj um...

Aja, pa vesel Predvečer vseh svetih, face your fears, take on the world!

trust me...

2011-10-29T14:27:00.003+02:00

Ja ja sej vem, lahko bi bil totaln hinvc in bi naredu točno tist, kar najbolj sovražm pr vseh ostalih v odnosu do mene. Že od začetka bi mogu vedet, da se v takem mentalnem stanju ne motm, tut če grem proti svojim najbolj intimnim željam, da bi si prvošu totaln odklop od vsega in vseh zdej, k sem se znebil tastarih za kratek čas.
Okno, ki bo ostalo odprto premal časa, da bi lahko karkoli naredu v to smer.

Fuck it.

Tako mi zdej ne preostane nč druzga, kot da se potuhnem v vegetativno stanje in čakam v nizkem štartu na naslednji zagon. Vem, da bi blo lahko tole precej bolj zabavno in zanimivo, ampak ker ne bo, mam pogled že uprt v prihodnost in v dneve, k prihajajo prot men.

Najprej me čaka zmagovit pohod po bojnem polju. To bo prva bitka, katero bom zmagu po dolgih letih in bojo premagane armade klečale bred mojimi bojevniki. Njihov general pa bo za trenutek postal moja cipa, katero bom z užitkom ponižu in si odtrgu obliž iznad zaceljene rane, prve izmed mnogih, ki sledijo.
Bitka bo dobljena, vojna pa se bo nadaljevala. Ampak zmaga bo vlila mal nove morale in volje za boj, da bom imel dovolj energije za prihajajoče bitke, ki bodo kamen za kamnom osvjale pot do končnega poraza dvojnega agenta. On je prioriteta, vse ostalo še lahko počaka, ker nimam dovolj moči, da bi direktno napadu generalštab.

In ko bo ravno začel popuščat občutek zadovoljstva pa pride vikend.
Lahko bi še naprej upu na najboljše rezultate, ampak vem da sem sposobn precej več, kot pa samo to.
Najprej sledi renovacija, nimam namena podaljšvat agonije, poleg tega sem dobil preveč novga znanja, da ga nebi inkorporiru v sedanje stanje in s tem dokončno zabetoniru prvo poglavje.
I feel a folder closing up soon.

What's next? Fuck it, I have way too much fun to care...

Evil is that which is not good...

2011-10-26T06:25:00.001+02:00

Evil is the violation of, or intent to violate, some moral code. Evil is usually seen as the dualistic opposite of good.

Definicija prepisana iz wikipedije, kjer lahko kot vizijo zla vidmo dobro pozersko fotko Dolfija, kot splošno priznano poosebljeno zlo.

Zdej pa pobermo kamen iz tal in ga zalučimo v ogledalo iz koder, so nas celo življenje prepričval, gleda nazaj mr. Hyde, ker je edino družbeno sprejemljivo, da se vedemo kot dr. Jekyll.
Zgodbo poznamo, dualizem, večni boj proti temni strani, piškotki in ostale neumnosti. Še sam sem se ujel v to večno igro hoje po robu in si skor zvrtu lukno v svoj um, da bi dobil odgovor kje se skriva geneza tega dualizma, ki se vleče že od Platona naprej.

Pa da kar na začetku zaklučm s filozofijo, ker očitno zadeva od zdej naprej ne drži več vode in grem izven škatle s temle razmišlanjem.

Kako na novo napisat definicijo zla? Edina skupna točka, katero sem lahko najdu pri posameznikih, katere sem profiliru na podlagi "zlobe" je bla, da CILJ UPRAVIČUJE SREDSTVA.
Od takozvanih nacistov, masovnih morilcev, do demokratično izvoljenih politikov, vsem je skupno da imajo nek cilj katerga hočjo na vsak način dosežt in pri tem ne bojo izbiral sredstev. Izločmo iz enačbe masovne ofce, katerih edini cilj je, da lahko že popoldne izklopjo možgane in bebavo buljo v škatlo s premikajočimi slikami.

Govorim o posameznikih, ki so si zadal nek večji cilj, proti katermu korakajo in se ne ozirajo na število trupel katere pohodjo na poti do tja. Preden se kdo oglas, da se ti posamezniki zarad svoje zlobne narave ne ozirajo na moralne norme za razliko od večine, naj samo izpostavm, da je človek dober samo tolk časa, dokler mu družba to omogoča in ga v to prisil. Vsak naj najprej pr seb razčist, kaj bi bil prpravlen nardit po parih dneh lakote, kjer nebi blo trgovin, zaloge bi pošle in edina opcija preživetja bi bla...
Vem, s polnim želodcem in še bolj založenim hladilnikom je lahko filozofirat o moralni neoporečnosti posameznika. :)

Družbene norme kot take, zapisane v kamen pa so poglavje zase. Kako spremenljive so je dobr definiru Nietzche z izjavo, da je resnica samo splošno sprejeto dejstvo od večine. Kako pa se lahko vpliva na javno mnenje pa vsi vemo.

Da zaklučm tole tezo, zlo ne obstaja, posledično ne obstaja dobro kot njegovo nasprotje. In vse kar se definira kot zlobno je samo v nasprotju s splošnim ovčjim nagonom družbe. Posamezniki, katere smatramo za zlobne pa so imel cilj, do katerga so hotl pridet na vsak način. Sevede gre v večini primerov za osebne cilje, ki pa imajo včasih lahko fundamentalen efekt na širšo družbo.

Kot zadnje vprašanje pa se postavlja to, če samo iščem opravičilo za svoj miren nočni spanec, ali je tuki notr kej večjega. V vsakem primeru sem se znebil ene mentalne ovire več.

Next best thing

2011-10-25T18:00:00.000+02:00

Something better than nothing.
Something better than nothing, it's giving up...

People should listen to me, I know when will I be right, but even I was so stupid to hope that I'll finally get it wrong.

Vedu sem, da se zadeve ne bojo poklapale, že zarad časovnega okvirja ne. Ne rečem, zabije, nikakor pa ne zabetonira kot bi hotu. Pa sej tut nima smisla brskat globok noter, zdej že vem, kaj se skriva v temnih kotih.
Just let go and enjoy the ride...
Freedom for the next couple of weeks no matter the situation.

Še vedno vztrajam pr perfekcionizmu, pa čeprav so zadeve dovolj zanimive že mal nad povprečjem. Looking for new kicks ma včasih slabe posledice, posebi če so vmes pravila, katera je treba spoštovat.

Na srečo si tokrat zaupam, da zmorem še mal več od nadpovprečja in zato še v tem tednu nove metode. Zakaj bi podaljšval agonijo in se ubadu z nepotrebnimi problemi, če pa sem se v tem času nauču že dovolj novih for?

Anno Domini

2011-10-24T06:28:00.001+02:00

Leto je skor naokol in bliža se nova epizoda gradnje javne podobe. Še en korak v smeri to the Final solution.

Motivacija še vedno ostaja enaka lanskoletni in morebiten screw up bi pomenu stran vrženo precejšnjo vsoto denarja za trenutne razmere, zato mi ne preostane druzga, kot da se lotm zadeve z vso energijo, ki jo premorem v trenutnem stanju.

Zame se ne bo spremenil popolnoma nič, razen tega, da bom mogu v projekt v naslednjih mescih vložit ogromno energije, časa in sredstev, da na konc na osebni ravni ne bom imel popolnoma nič od tega. Bo pa zato moja javna podoba napredovala v očeh drugih in čeprav bi lahko z mirno vestjo naredu križ čez njo, je ravno ta pomembna za popolno fuzijo moje osebnosti.

Rahlo komično, da je bila še nekaj mesecev nazaj Final solution samo ideja, ki se mi je porodila v glavi v enem izmed zamaknjenih trenutkov zavesti, v tem času pa je dobila formo in je posledično postala gonilna sila, kateri se je podpredil vse ostalo.

Deleč je še dan, ko bom lahko zaprl mapo s tem projektom, ampak vsak dosežek, vsak korak naprej me nese bliži cilju in čakam dan, ko sem bom lahko mirno usedu in se uzrl po ustvarjenem.

devil is in the details

2011-10-22T08:59:00.001+02:00

Still don't know how I could overlook troubleshooting pages, but after all said and done, the damage is done and one more detail to take into the consideration for the next time.
For my fortune, things are going back to their usual state and perhaps they will blossom again. :)

Ker katarzičen občutek, takle komad, k je odmevu vsakič k sem dvignu glavo iz sranja in sem lahko po dolgih mescih vegetiranja napolnu svoja pluča s svežim zrakom.
Kolk ene jeze, bolečine, krivice ujetih v štiri minute glasbene mojstrovine.

Bla je ena izmed stalnic v mojih najtemnejših obdobjih, vedno prisotna, ko se je moj svet zrušu v prah. Doumet da krivda ni bla vedno na moji strani je bil dolg proces in vedenje, da nisem edini, ki je dožvel izdajo in zahrbtnost je bil balzam na takratne rane.

Potem pa kot bi nekje along the way zgubu povezavo z vsem njenim repertoarjem. Ni blo več tistga naboja, k sem ga dobil od njenih komadov in nekak je utonila v pozabo, men pa ni blo jasno, zakaj se je to zgodil. Zaključek brez vzroka, k sem ga takrat potegnu je bil da sem jo očitno enostavno prerastu.
Ampak vsaka posledica ma svoj vzrok in zdej ugotavlam, zakaj se je to zgodil.

Dejstvo je, da sem šel naprej in pustu za sabo zamere iz preteklosti. I may forgive, but I don't forget. Sem dojel sporočilo? Da je svet zajeban, ampak da ne glede na tragedijo se je treba na konc postavt na svoje noge in it naprej?
Da mam v seb to da lahko stojim na svojih nogah, ne glede na vse?
In vrjetn je to največja katarza od vseh, k ugotoviš, da lahko kljub vsemu sranju v svojem življenju, k ga dobiš od drugih ostaneš zvest sam seb in gradiš na tem, ter greš naprej.
Ker nč jih bolj ne boli, kot to, da je po vsem skupi na tvojih ustih še vedno nasmešek in je tvoj kozarc še vedno napol poln, med tem ko so oni svojga že spraznli do polovice.

the bold & the brave

2011-10-20T19:01:00.000+02:00

Otroc, zapomnte si, sreča je na strani pogumnih. :)

Zato obupavat pred še tako nemogočo situacijo nima smisla, ker po navad obžalujemo predvsem neumnosti, katere nismo nardil.

Zato dons odhajam v noč z novim znanjem pospravljenim v žepu. Ne vem zakaj je s tem kosom opreme vedno povezana sreča, ampak spominja me na tiste skromne začetke, k sem mislu, da bo šlo vse še u izi in z levo roko.
Povezana je tut pot, tista nora ideja, k se skoč v avto, odpele v neznano in se niti ne kalkulira preveč, če se splača.

Ne glede na to, kaj se zdej zgodi, naredu sem vse, kar je blo v moji moči in stvari pač trenutno niso več odvisne od mene. Kar bo, bo. Lahko pa rečem, da je blo do sem zabavno, poučno in predvsem uspešno.
Če pomislm nazaj na tist skromn začetek, se lahko samo nasmehnem in pozabm na število korakov, ki sem jih naredu do zdej.

bull's horns

2011-10-19T08:28:00.000+02:00

Izza vogala me že lovijo nove obveznosti, ki bodo terjale vso energijo, ki mi je še preostala, med tem ko se še vedno ubadam s trenutnimi zadevami, ki ne tečejo ravno po pričakovanjih.

Potem pa se najdejo še bebci, ki jih direktno v čelo zadebe bumerang sranja za katerga so sami odgovorni, ob enem pa obupno prosjo za pomoč pri reševanju nastalih težav.
Delno mi je žal, da nisem prevzel vajeti v roke kljub izraženi podpori večine vpletenih, a nisem imel energije, da bi se ubadal s pogoriščem laži, manipulacij in osebnih egotripov nekoga, ki ni bil pripravljen na najmanjši kompromis.
Polpretekla zadeva, ki bo sedaj pač propadla. Ni mi mar, kljub vloženemu trudu, saj sem iz celotne zadeve odkorakal s tono izkušenj in novimi obrazi, v nobenem primeru pa se odgovornost za nastalo situacijo ne more prevest name.

Na podlagi vsega, kar se dogaja zadnje čase, ugotavljam, da bi blo pametno, da bi si omislu partnerja v "zločinu", ampak izkušnje so pokazale, da več vpletenih ponavad pomen večjo šanso za screwup. In tako ostajam sam in se ubadam s trenutno največjo težavo. Pred nedavnim sem ostal brez "ključne" komponente v svojem zasebnem načrtu. Zakaj "ključne"? Ker je izvedba v končni fazi možna tut brez, ampak se možnosti za količinski uspeh drastično zmanjšajo. Not what I need or want right now.
Če je bilo ob spoznanju še mal obotavljanja, a bi zgrabu bika za roge in pognal plan za preživetje do konca mesca v zrak, me je hmal v glavo zadelo spoznanje, da sem pršou že predeleč, da bi hodu po varni črti ravno zdej.

Prplezu sem že čez težje ovire in se nauču, da more v rokavu vedno ostat skrit vsaj en adut. Vsi dvomi so se tko hitr razblinl in takoj najdu natančno tist kar je manjkal. Fuck it, tole je trenutno bolj nujno kot karkoli druzga, če se hočem prebit čez jesen.

Hold the line for me

2011-10-17T20:43:00.000+02:00

while I go and blow my brains out, I'll be back in 5.
Čakanje ubija, ubija pa zato ker je v tem vmesnem obdobju absolutno depresivn dolgčas.

Dons sm ugotovu, da so nehal prodajat moje happy pills. Too strong they said they ware. Honney, that's the point, they supposed to kick in real hard.

Počas prijetno rastem. Poudark je na počas, kljub temu da se je zadeva spremenila že skor v dnevni ritual, vsaj takrat, k mam mal časa in zasebnosti za štirimi zidovi.
Dolgčas je pač lahko dobra motivacija za pumpanje železa očitno.

Torej, lahko bi poklicu katerga izmed kolegov z medicinsko diplomo, lahko bi najdu koga z zvezami pri proizvajalcu mojih happy pills, al pa bi enostavno v roke dobil tisto magično recepturno knjižco in se ognu precejšnjim težavam.
Or I could hold my tounge, face another of my fears and solve the pain problem.

Where did I put the gun again?

Three more weeks of this shit in lahko bom za trenutek odklopu vse skrbi, brez da bi za naslednjimi vrati prčakvou plaz obtožb in psihopatskega maltretiranja 24 ur na dan.

Urge for apple pie and french fries accompanied with some MC'meat shit. I need junk food.

incest

2011-10-16T16:43:00.000+02:00

Bolj premišljujem, kako je lahko nekdo tako metodično sadističen do lastne krvi, manj mi je jasno zakaj dajemo tak jeben poudark na familijo. Zato, da se laži pomiri vest, med čakanjem da tastari pocrkajo, da se lahko potomstvo pobije za dediščino in se nato v dedovanem laži spi? Smo zato tako "složni" k pride do pojma familije?

Jebeš familijo, vsaj tako k je moja. Raj žvim pod mostom, kt pa čakam v klet, kdaj bojo pocrkal, da se lahko preselm v višje nadstropje.

Stvari se seljo iz slabšga na hujš pod domačo streho in med pobegom v svoj svet, k postane nevzdržno doma me prime neka melanholija, češ kaj bo, k dokončno poč.
Potem pa najdem lepoto v taki malenkosti, kot je tole zgori in svet spet postane lepši. Zakaj?
Ker se ozrem okol sebe in vidm, da neki delam, ustvarjam, da pobegnem iz tega pekla in se rešm vseh kurcev slovenceljskih, k me tko ljubosumno velečejo nazaj v sranje. Tolk o resničnosti izjave, da slovenci ne rabjo stražarja v svojmu kotlu v peklu. :)

In res, kaj bi se zgodil, če nebi nikol odšel po tej poti? Če nebi šou sam proti vsemu in začel sledit svojim sanjam, če bi še vedno čaku in upu na najboljš, da se končno zgodi in začnem "živet"?
K gledam svoje znance, k so se ujel v ta vzorc, vidm da bi slej ko prej končal kot zagrenjen alkoholik, k ne ve več kaj točno hoče od življenja, tut če se mu zgodi čudež in podeduje tisto pofukano bajto.
Sej je slovenska folklora spit tist kozarc pira zvečer da se sprostiš, pa pol še kej žganga čez, pa stopnjevat do te mere, da se nasledn dan klin s klinom zbija, spet od začetka po istmu vzorcu. :)

Hvala lepa za take samodestruktivne vzorce. Jutr bo nov dan, za njim še en in potem še en. Dan za dnem, dokler ne pridem do točke, kjer mi bo dost vsega in bom lahko svobodno zaklenu kluč za sabo na svojem. Ne na tistem, kar sem dubu v zameno za rože na grobu enkrat na let, k gledajo vsi sosedje...

marching of the time

2011-10-14T17:59:00.001+02:00

As time goes forward and we get nearer to the conclusion of the first phase of the plans, it's time to stop and marwel the achievemnts thus far.

Pot še vedno ni končana, ampak če bi se ustavu zdej in zakluču, bi že lahko reku, da sem dosegu več kot večina ljudi okol sebe, katere poznam.

In včasih zmanjka energije, pridejo dnevi, ko se zdi v luči mediokrnosti zadovoljivo. Da bi lahko samo nadaljeval začeto brez nadgradenj in bil zadovoljen s tem, kar sem ustvaru do zdej.
Pa ne zato, ker več nebi bil sposobn dosežt, ampak ker sem dosegu več, kot ostali in bi se z vsakim nadaljnim korakom še bolj oddaljil od njih, od sveta v katerem sem nastaju.

Potem pa se ozrem okrog sebe v iskanju novga navdiha in najdem inspiracijo v dosežkih velikih. Posamezniki ki so kljubovali sami zdravi pameti za doseganje lastnih ciljev, večne slave, zapisov v anale zgodovine.

In mišice v nogah zopet dobijo moč, usnje se še tesneje oprime kože in pogumno se naredijo novi koraki naprej. Čas je neusmiljen vojak in kdor ne koraka z njim, konča pod njegovimi nogami.

Cvetka tedna

2011-10-13T09:54:00.001+02:00

Blackberry, katerga je med drugim promovirala tut Veronica Mars par let nazaj se zadnji teden sooča s težavami, enkrat na strežnikih, drugič na vozliščih za svojo storitev Blackberry Messenger. Sej vemo, to je bla tista storitev, prek katere se je britanska mularija par mescev nazaj odlično zmobilizirala za lumpanje v poznih nočnih urah.

Kako ironično, da so si takrat veljaki iz represivnih organov razbijal glave, kako zajezit to v Kanadi bazirano storitev, do katere lokalne oblasti nimajo dostopa, omogoča pa izvrstno komunikacijsko orodje za potencialne upornike proti režimu.

Ne bom reku, da stoji zadi teorija zarote, ampak zanimivo, da je sedaj na udaru ravno ta zadeva, ko se situacije s protesti zopet zaostruje...

cannon futr

2011-10-11T19:57:00.001+02:00

Čas je za žalovanje, ker ne glede na vse izgube, ni nič bolj žalostno in boleče kot to, da uvidš lepoto in potencial ki bi lahko bil, pa ta uveni zavoljo previdnosti in lastnih napak. Zato je dons spet čas za Siddharto.

Vojne zahtevajo svoj smrtn davk in spomeniki stojijo v opomin na vse padle vojake, ki so žrtvoval svoja življenja da lahko naslednje genercije živijo sanje svojih narodov. Ampak vsako življenje šteje in veliki generali niso tisti, ki pred topove pošiljajo neskončne mase bojevnikov, da si lahko na koncu prisvojijo zasluge za zmago v zavetju varnih poveljniških štabov.

Vsako življenje šteje in veliki generali so tisti, ki osvojijo bitko brez nepotrebnih padlih bojevnikov in se s častjo spominjajo vseh tistih, ki so padli v borbi za skupno zmago.

can't buy me love

2011-10-09T21:47:00.002+02:00

Ljubezen - beseda s tremi samoglasniki, petimi soglasniki in dvema idiotoma. :)

Ne rečem, občutki so božanski, ko traja high na lastni kemiji, ampak evolucija je poskrbela da ta ne traja predolg in k mine strast, ostanejo birokratski dogovori, ki vzdržujejo zvezo.
Ljubezen te greje ampak od nje se ne da žvet.

Sliš se kruto, ampak tak je svet v katerem žvimo in včasih je najboljši partner cold hard cash.

Trivium

2011-10-07T06:59:00.001+02:00

"However dark the cloud...

...there's always a silver lining."

In res lahko priznam, da ne glede na to, kako se zdi prihodnost temačna... ummmm wait, what the hell am I talking about? :)

Zadnje čase prihodnost sploh ni več temačna, zato mi ni jasno, zakaj tko zlo rad rišem temne slike realnosti?
V življenju je potrebno cenit malenkosti, ki od samga začetka prinašajo veselje in osmislujejo življenje za naprej.
In sreča se potencira med tem, ko male stvari rstejo in se množijo, ter vedno znova prinašajo še več veselja.

Prevečkrat sem si že dokazu, da se ljudje okrog mene motjo, čeprav na vse pretege vsiljujejo svoje metode. Zato sem tut tokrat ostal zvest svojim prepričanjem in požel tako željen in pričakovan uspeh.
Nobena stvar ni vklesana v kamen, pa vseen se bom tega kar je prineslo rezultate držu, dokler ne najdem kej boljšga v kar bom zopet prepičan.

Do takrat pa naj bo veselje, ker mam tokrat razlog za veselje in to zaenkrat a couple. :)

fundamentally

2011-10-03T19:04:00.001+02:00

Cel dan so mi šli po glavi Gunsi, pa se mi zdi tole velik bolj melanholično in primerno k Axlovo škripanje...

Stojim z macolo ob zadnjih celih delih moje psihe in se sprašujem, a bi se spravu še na zadnje stoječe temelje? A bi šou do konca in razčlenu zadn košček samga sebe v absolutno razumljivo celoto?
Nima smisla ker vem, kaj bom najdu spodi.

Če bi zdej potegnu črto pod vsem stvarem in naredu seštevk, bi se lahko pohvalu, da stvari stojijo točno tako, kot jih hočem, skor. Perfekcionizma tko ne bom nikol dosegu.

Obdal sem se z ljudmi, ki me cenjo tazga kot sem, vsaj za tist del, katerga sem se odloču pokazat.
Obdal sem se z ljudmi, ki so resnično veseli, da sem z njimi preživel svoj čas. In ugotavlam, da niti nimam tko zlo mal skupnih stvari s pravimi ljudmi, moj social life se je končno zbudu iz kome in počas prehaja na tekočo hrano.
Obdal sem se z ljudmi, s katerimi mam skupne cilje, ki lovijo mene na cesti, da spregovorimo par prijetnih besed. Z njimi je lepo, ker vem, da lahko ob njih računam na neko prihodnost, ki mi je bla do zdej zanikana.
Obdržu sem ljudi, ki spadajo v krog nevoščljivcev in zahrbtnežev, da lahko nanje vržem svoj uč, širm lažno propagando in jih mam vedno bliz za končni udarc ko bo ta prpravlen.

Če pogledam zdej sebe od deleč, vidm v seb brazgotine, rane preteklosti, ki ne krvavijo več in ne bolijo več. Am I cured? Deleč od tega, ker je to že davno nehu bit moj cilj. Iz ene skrajne negativnosti sem hotu najdet pot v drugo skrajno pozitivnost, vmes pa odkril še cel spekter in se odloču, da skrajnosti niso več zame in je čas, da se posvetm stvarem ki bojo namenjene samo men.

Lahko bi reku, da končno prehajam na drug nivo, kjer še nisem naredu niti ene stopinje. Nepoznan svet, kjer ne veljajo več ista pravila za preživetje. Igra se je spremenila in nekoč najpomembnejša vprašanja dualizma so zgubila svoj pomen...

Po ogromno vloženem trudu in neskončni razdalji na časovni premici prvič igram igro delno po svojih pravilih. In to je bil osnovni cilj vse od začetka. Najdet svoje mesto, uporabit svoje metode in izzigrat svet okol sebe, da delam stvari po svoje.

dobronamerno

2011-09-30T15:47:00.001+02:00

Vprašanje št. 1:

Če bi poznali žensko, ki je po osmih otrocih zopet noseča in ima sifilis, trije izmed otrok so gluhi, dva sta slepa in en je mentalno zaostal...

...bi ji svetovali splav?

Vprašanje št. 2:

Volitve za svetovnega voditelja, tvoj glas je odločilen, tu pa so podatki za tri vodilne kandidate:

Kandidat A: Povezujejo ga s pokvarjenimi politiki in se pred vsako večjo odločitvijo posvetuje z astrologi. Imel je dve ljubici, je verižni kadilec in popije od 8 do 10 martinijev na dan.

Kandidat B: Dvakrat je že izgubil mandat, spi do poldneva, uporabljal je opij na faksu in spije par kozarcev viskija vsak večer.

Kandidat C: Odlikovan vojni veteran, vegetarijanec, nekadilec, občasno spije pivo in ni imel izvenzakonskih zvez.

Odločitve, odločitve po najboljši vesti. :)

Kdor je izbral kandidata C, čestitke, ravno si Adolfu Hitlerju podaril nov mandat za blietzkrieg in reševanje rasnega vprašanja.

Kandidat A je bil Franklin D. Roosevelt in kandidat B Winston Churchill.

Kdor je pritrdilno odgovoril na splav, pa je ubil skladatelja današnje glasbene spremljave.

The road to hell is paved with good intentions. ;)

legal part of the plot

2011-09-28T06:27:00.000+02:00

Dobil sem tehničn odgovor na trenutno najbolj pereče vprašanje, ki se tiče moje prihodnosti. Možnost tehnične izvedbe naslednjega koraka torej je, brez da bi za to izvedu kdorkoli ki za to ni posvečen in bi mi s spletkarjenjem ter zahrbnostjo pokvaru odlične načrte.

S tem sem elementarno izniču opcijo neizvedbe zarad apatičnosti potencialno vpletenih, ker bi se mogu zanašat na druge zarad omejenih lastnih možnosti. Obstaja sicer še manjši problem v obliki finančnih vložkov, ampak tut ta se bo v roku mesca, največ dveh prelevil v thin air.

Pot je odprta, poraja pa se še zadnje vprašanje. Mam jajca, da se spustim v tako zahtevn projekt popolnoma sam? Sej delat v dvoje je krasno, ker se lahko stvar porazdeli na več delov ob enem pa se deli tut potencialn neuspeh, ampak nedeljen dobiček ma pa tut svoje prednosti, posebi zato, ker moji apetiti rastejo eksponentno.

Najdu sem torej zaposlitev za obdobje čakanja, kar pa mi je še posebi dal zagon dons je pa dejstvo, da sem na papir prelil začetne osnove Final solution in tako začrtu osnovne smernice končnega cilja.

social climbers

2011-09-26T06:25:00.000+02:00

Clothes do make the man, naked people have little or no influence on the society.

Družbeno nas definira precej stvari, od avta, stila oblačenja, do placa kjer žvimo. Nadaljno nas definira glasba, dekor naših prostorov in nenazdanje naše počitniške destinacije. Ampak preden odtavam in ker nenamensko najprej opazm samo eno stvar na podlagi svojih fetišev na človeku, se bom tokrat posvetu samo stilu.

Večkrat sem že izpostavu, da definiram osebke okol sebe na podlagi principa doable in passe. In na podlagi tega najprej ocenm tist, kar mi prvo pade v oči in to je vizualna celota osebka.
Ne padam na neke high fashion zadeve. Celotna podoba je lahko totalno cheap ass, ampak če se sklada z vsem skupi, kamor spada tut faca je osebek lahko posledično zlo vroč, al pa totaln disaster na dveh nogah, kar še največkrat dosežejo osebki v high price znamkah.

In zadne čase opazujem newcomerja v svoji soseski. Fammily man, froci, žena, celotn paket. Prva stvar, ki sem jo opazu so bli barvni kontrasti. Kadar je bil s familijo, svetle barve, različne kombinacije, ampak nikol nč temnga na seb. Kadar se je posveču svojim postranskim "poslom" vedno v črnem.

Must admit, da črna zmer nardi osebo za odtenk bolj vročo, doda bonus točke. In čeprav nebi mogu ravno trdit, da tip v svojem away from family cajtu počne kar koli nelegalnga, še zmer skuša pustit bad ass feeling, vsakič k se poda v nov biznis.

Po drug stran pa ma njegova žena enga izmed tistih fucking hot obrazov, ki pa se sicer ne sklada s celotno zadevo. Otroc pač pustijo svoje sledi in prsežem, če bi si vzela mal časa zase, bi bil to lahko totalno vroč threesome. :)

platinum blond

2011-09-23T18:21:00.002+02:00

Kdor je gledu Der untergang si je vrjetn zapomnu tri najbolj markatne ženske like. Če odštejem Trudl, glavno tajnico, ki je osrednji ženski lik in gospo Göbbels , k je po zastrupitvi lastnih otrok mirno odšla igrat pasjanso...

Kot footnote lahko omenm, da so očitno vsi strastni igralci pasjanse psihopati, da pa argument stoji na trdnih tleh, pa pomislte na zatohle pisarne javne uprave, kjer stare koke buljo v monitor in klikajo karte, med tem, k vas sadistično pustijo čakat k vi lovite zadnje minute po uradih. :)

... nam ostane še tret ženski lik. Eva Braun, Dolfijeva lubica/žena, glede katere se vsi zgodovinarji strinjajo, da bi mela lahko mal večji političen vpliv, če nebi bla tko površinsko plehka. V filmu dodobra prkažejo površinsko plehkost, s tem, da med smrtjo in obupom, ki sta vladala v bunkerju, ona doseže srečo s tem, da končno postane gospa Dolfi, da se znebi edine tekmice Blondi (Dolfijeve nemške ovčarke) in so njena edina skrb v oporoki nakit in oblačila, ter denar propadajočga rajha.

Simptom Eve Braun bi se lahko temu rekl. Opis ženske, k ne vid dlje od najbližjega špegla, kjer pomerja svoje cote in si bo tik pred prometno nesrečo popravlala makeup v avtu. Svet se more vrtet okol nje in nekje vmes morjo rotirat še njej izredno pomembne, drgač pa obskurne teme. Če temu ni tko, postane zlobna in napadalna, ker pa v svoji potrebi po ugajanju ne deluje direktno, vse udarce planira v hrbet, z najlepšim možnim nasmehom na obrazu. Žvet s tako prasico pa je lahko prekleto velik peku, še posebi, če ne jebeš obskurnih tem površinskega uma.

next viable option

2011-09-22T15:45:00.000+02:00

As if all my trouble could melt away tomorrow. Waiting for the next day as the solution, to get the blood pumping for the next two maybe three weeks, after it will be back to this vegetable state.

But things are changing. It's like the rusty wheal is turning again, bit by bit and I'm waiting for it to make the full circle...

This time it will be different, it must be different.

Next phase

2011-09-20T22:46:00.001+02:00

Zdej nekje bi bil že prpravlen za nasledn korak na poti to the Final solution. Za osnove je poskrblen in ne preostane mi druzga, kot čakanje na rezultate. Tuki je pa catch. Sej so že bli rezultati, tuki pa tm, včasih celo odlični, ampak hočem da postanejo stalnica. Hočem, da zadeva postane tolk avtomatizirana, da se mi ne bo treba z njo več obremenjevat, kaj šele skrbet, da mi bo sred najbolj kritičnega momenta zmankal osnovnih stvari za nadaljevanje.

Za naslednjo stopnjo mi je že uspel shrčkat osnovne sestavine in lahko bi se mirne "vesti" podal na odisejado, ampak kot sem se nauču v dolgem in mučnem procesu, ki je za mano, trdni temelji so osnova za kakršno koli uspešno nadaljevanje.

Tako me zdej spet čaka natančno to, čakanje. Najdet bom mogu zanimivo zaposlitev, ki bo dovolj okupirala misli in telo, da se ne bom začel predajat melanholiji. Bliža se jesen in za njo zima, siva, mrzla, temna in meglena zima. Samo upam lahko, da je moj ego dovolj zbildan, da bo prenesu še tako dobro usmerjene udarce, ki me združeni z bednim počutjem ne bodo poslal navzdol po spirali...

domino effect

2011-09-19T16:01:00.000+02:00

As the drums beat on my brain, as I feel the vibration going donw my spine, it's a feeling that takes over my essence.

Pa sm mislu, da so egotripi močni v high stateu, ni je čez lastno kemijo...

Na trenutke se počutm ujetga v seb, kot bi stal v steklenem zaporu lastnga telesa in nemočno opazujem dogajanje, ki ga sprožam. Ideje se rojevajo v moji glavi, ampak kot bi jih izvaju nekdo drug, sam pa samo gledam, kako se domina za domino podirajo pred mano in z neverjetnim tempom napredujejo iz stopnje na stopnjo do posameznih ciljev na poti.

Final solution h kateri vse to stremi pa počas iz osnovnih idej dobiva obliko v realnosti. Master architect, ki izrisuje svoje vizije na neskončne liste papirja...

full alert

2011-09-17T20:12:00.000+02:00

Končno pršou do spoznanja, kaj rabm, da lahko dokončno opravm s preteklostjo. Zadnjih par mescev če ne že let bi ob takem odkritju ekstatično skaku naokol od veselja, zdej se mi pa po domač povedan jebe. Bo pršlo, ko bo cajt za to.

Ta komad hočem poslušat zadet, hočem se spet basat s futrom, k ma hrana okus po božanskem. Reality is so over rated.
Stvari so "splanirane" za naslednjih par dni. Vem kaj morem nardit po vrstnem redu, da pridem korak bliži k trenutnim ciljem. Brainstorming je tolk bolši, k misli letijo v glavo in v trenutku porabš abecedo al pa dve za razne "plane".

Odmaknu sem se od tistga, kar sem nekoč bil in odšel nekam tja, kamor večina hoče it, ampak si mal kater upa. Čutm v živčnosti sogovornikov nasprot sebe, s katerimi smo se takrat nekoč davno že "družl" in zdej prhajajo nazaj, da bi si spet ogledal spačka. Ampak njega ni več. In se spet in spet vračajo, zato ker upajo, da bojo lahko pobral drobtince z mize k padejo z mojga krožnika. For them it's a miracle, but for me, it's just a flick of the wrist.

this is the place of his legacy

2011-09-16T23:11:00.001+02:00

Kdor je prebral knjigo Dečki iz Brazilije, film ne šteje, bo vedel o čem pišem spodaj. Tole je nekakšen odgovor na vprašanje "Kaj če?" in je nekakšen moj prikaz posledic z rahlim insightom v bodoče dogajanje.

Breivik je v svojem manifestu opisu vse podrobnosti za bodoče napade od nabave orožja, opreme, pa do jebenga priporočila, da so najboljši mlinčki za mletje kemikalij Electroluxovi. Popoln opis izdelave bombe, popisan s sprotnimi opombami laboratorijskih vaj. In manifest je, več kot dva mesca po celotni zadevi še vedno dolpotegljiv z interneta.

Na svoji FB strani je imel več kot 2500 kolegov, desničarskih ekstremistov, zmernežev in ljudi, ki so delil njegovo idejo o očiščenju Evrope islama. Njegova edina prošnja je bila, da vsak poskrbi za širjenje manifesta med ljudi, ki jim zaupajo. V končni fazi je predvidevu, da ga bo policija prej ubila, kot pa odpeljala v zapor in bo s tem njegova pot zaključena, njegovi kolegi pa bojo poskrbel za širjenje njegove ideje.

Let's do the math: 2500 kolegov, iz cele Evrope, ki so delil, vsaj delno njegovo vizijo. Če je 1/4 prebrala in posredovala manifest naprej, je to 625 ljudi, ki so si vzel čas in mu nardil uslugo. Če je vsak posredoval samo 10 ljudem iz svojga kroga zadevo, mamo kar naenkrat 6250 ljudi s to zadevo. Če to parkrat pomnožimo lahko hitr pridemo do četrt miljona ljudi, ki so sodelovali pri širjenju literature.

V knjigi je bil en sam uspešen primer od osemdesetih. Če uporabm isti procent uspešnosti dobimo več kot 3000 uspešnih primerov po Evropi in dejstvo, da potencial 3000 bomb, ki bi lahko eksplodirale po evropskih prestolnicah je rahlo zaskrbljujoč.

Propaganda dela svoje in rajo mirijo z dejstvom, da je bil Breivik osamljen volk, brez sodelavcev in na koncu zabetonirajo prepričanje z vprašanjem "Kdo bo pa tolk nor, da bo delu bombo iz aspirinov?" :)

Če navedem primer Joškota iz Cvetoče doline. Joško je svoje življenje posvetu vzgoji vrtnic. Obožuje vrtnice čez vse, njegova hiša je polna teh rož, vrt je prepleten s trnjem in prelepimi cvetovi.
Joško je prepičan, da so vrtnce najlepše rože in da so vse ostale inferiorne, grše, nepopolnejše. V letih svojga hobija se je že tako zelo utrdil v svojem prepričanju, da že leta piše na mestno občino, da bi Cvetoča dolina mogla bit posejana izključno z vrtnicami.
Do zdej so ga sevede često ignoriral in Joško je ohranju upanje, da se ga pa nekoč županja usmilila.
Županja je sevede izgubila zadnje volitve, na njeno mesto pa je prišel župan, ki svoji tajnici naroči, po prebranem Joškotovem pismu, naj mu odpiše, da Cvetoča dolina nikol ne bo posejana izključno z vrtnicami.
Joško dobi odgovor in v njem neki poč.
Usede se za računalnik, ker se spomne, da je od kolega par mescev nazaj dobil nek brezvezen manifesto od enga norca, k je pobil par frocev in razstrelu bombo pred parlamentom.

Joško bere zadevo in najde recept za izdelavo bombe. Prepričan, da si Cvetoča dolina ne zasluž župana, ki ne mara vrtnic, Joško začne kupovat gnojila. V lokalni lekarni nabav aspirine, od sosede pa si sposod mlinček, ker je ravno prave znamke. Joško bo pokazu županu in prebivalcem Cvetoče doline, da bi ga mogl že na začetku poslušat in sadit samo vrtnice.

Res je, kdo je pa tolk nor, da bo delu bombo iz aspirinov? Razni Joškoti, ker bojo nekoč zadel ob zid, za katerga bojo prepričani, da tm nima kej počet in da je edin način da se ga znebijo tako, da ga razstrelijo.
In ljudje so ubijal že iz bolj banalnih prepričanj, kot pa zaradi dejstva, da bi mogla bit Cvetoča dolina posejana izključno z vrtnicami. :)

deadly pussy

2011-09-13T22:11:00.000+02:00

Pretolku sem se čez zanimive dele opusa tako zvane pošasti iz Osla.
Njegov dnevnik, ki ga je pisu med kuhanjem razstreliva na kmetiji, daje dobr vpogled v njegovo psiho. Sevede bi radi strokovnjaki razčlenil vsako njegovo zadnjo misel, da bi ga lahko predstavl kot blazneža, ki nima nič skupnga s preostalim človeštvom, ampak glavni cilj je, da skušajo odkrit vzorc, da bi lahko podobne "tragedije" preprečl v prihodnje. Ker mal težko je nardit vzorc preprosto na podatkih, da je gledu Seinfelda in podobne nadaljevanke, da je rad jedu v dobrih restavracijah in da se je družu s folkom.

What makes it tick?

Po definiciji se ga ne da označit za ultra desničarja, to bo vedu vsak, ki je prebral tehnične podrobnosti "načrta za prihodnost", razen novinarjev, ki najbrž praskajo zgodbe iz citatov raznih preiskovalcev na twitterju. Read the fucking paper and you'll have a Pulitzer story, which won't make any sence.

Smešno je, da ga ljudje do prvih znakov nasprotovanja še zagovarjajo. Verjamejo, da obstaja problem, ki pa si ga ne upajo javno izpostavt, zarad strahu pred etiketo podpornika, psihopata, terorista?

In tko na podlagi javnega mnenja ustvarjenga s strani kvazi novinarjev zdej govorimo o super pošasti, ki naj bi bil verjetno edinstven primerek na svetu, če slučajno ni imel sodelavcev. Resnica pa je, katero je sam zapisu, da ma kroničen strah pred pajki in žuželkam, da sam ni mogu verjet svoji sreči k jo je mel med izvajanjem svojga načrta in da je povprečno gledano samo še eden izmed mnogih obrazov na dolgi ulci enakih hiš, z do milimetra natančno pokošeno travo in terencem na dovozu.
Kaj je torej razlika med njim in povprečnežem iz sosednje hiše? Upru se je apatičnosti in svojo človeško produktivnost usmeru v napačno smer. Been there, done that.

Je pa zanimivo, kolk se da nardit, če se metodično usmer proti enmu cilju in se ne tava brezglavo od cveta do cveta.
In preden kdo začne mahat z rdečimi zastavami, kemija mi nikol ni šla, poleg tega ne verjamem v terorizem, premal se doseže s parimi bombami in še vsi revolucionarji so se na konc spremenil še v večje klavce, kot so bli njihovi predhodniki, katere so odstavl.

what goes down

2011-09-11T23:18:00.000+02:00

Nekatere stvari se enostavno ne spremenijo. Isku sem navdih v stvareh, ki so mi nekoč že dale moč, da sem stisnu zobe in šel naprej. Čas ko sem do vratu ali globlje gazu po sranju in isku kanček upanja za naprej. Solze ostajajo enako slane, vse kar se je spremenil je to, da zdej ležim na zelenih travnikih in gledam, kako sonce sije za oblaki ki še vedno prekrivajo nebo nad mano.

In uživam v sončni svetlobi, med tem, ko se drugi skrivajo pred dežjem v najtemnejših kotih.

"Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness, that most frightens us."

Prvič stojim na mestu, kjer sem svoboden, kjer nasmeh ni več samo dobr pripravlena obramba ampak na trenutke prihaja od noter in postaja pristen.
Sanje katere sem sanju dolga leta tako počas dobivajo prave poteze in ne izginjajo več s prvimi žarki jutranje zore.

Če sem pršel do sem, grem lahko vse do vrha...

expendables

2011-09-10T13:04:00.002+02:00

Ne morem ravno trdit, da je čas na moji strani, je pa res, da je časovni okvir odvisen predvsem od mojih sposobnosti manipulacije svoje okolce.

Cilj se počas dviguje iz megle in uspel mi je usposobt žarnco na konc tunela. Pa ne v smislu, da sem končno najdu rešitev, ampak da vem, v prbližn kero smer morem it naprej. Če hočem da se razvoj nadaljuje morem na vsak način pretrgat vezi, ki se še vedno vzdržujejo, da bi me nadzoroval na vsakem koraku.

Futile attempts v resnic, ker so postal samo del celote, se pa zato zadeva stopnjuje do skrajnosti, kjer bo men poču živc, če jih ne uničm.

conlige suspectos semper habitos

2011-09-07T20:54:00.000+02:00

Lahko je razlog samo v tem, da počas v miselne procese inkorporiram, da se nezadržno staram, ampak počas ugotavlam da je zginlo tisto začetno veselje v mojmu hobiju. Don't get me wrong, nimam nobenga namena to pull the plug pr celotni zadevi, ampak občutek ni več isti.

Lahko da sem dožvel vse tisto, po čemer sem nezavedno hrepenel pr celotni zadevi, ampak po vsej verjetnosti je razlog v tem, da sem se nauču obvladat celoten proces. My short spand of interest traja samo tolk časa, dokler zadeva predstavla določen izziv. Ne iščem več perfekcije, osnove pa sem očitno že dokončno osvojil.

Mesec, ki je pred mano bom tko preživu v čakanju na rezultate, v lastnem švicu pod kupom železja in z nosom v manifestu pošasti iz Osla.
Idiot s smislom za humor, kot sem lahko razbral iz odsekov dnevnika.

welcome to hell

2011-09-05T22:19:00.001+02:00

It goes there, realizing that the black is not the beast. Spoznanje da je vse skupi samo izkušna več, ki me zato loč od drugih. Nisem drugačen, čudn, neprilagojen in antisocialen. Sem samo drge kjer je večina folka trenutno okol mene. Nisem nor, nisem genij, ampak še vedno je med njima ločnica, ki se mer z uspehom.

In tega je iz dneva v dan več. Mejhni koraki. Nepoznan teren, previdn korak, ampak vseen občutek, kot bi hodu po mehkem mahu, ki nežno ublaži vsak moj korak.

Sprejetje, da sem sam in da lahko stojim na lastnih nogah, brez da bi rabu panično iskat ljudi s katerimi bi lahko vzpostavu neko povezavo, odnos.

Hate the game (ofce)

2011-09-02T06:18:00.000+02:00

not the playaaa... :)

Klik na komad, ker tale je pa dons obvezen.
Dobil povabilo na sestank od kolega, kar mi je blo najprej mal odveč ob vseh mojih zaposlitvah v zadnjem času, ampak lahko bi potegnu črto in spodi zapisu, da sem več kot zadovoln da nism reku NE.

Že drug ja, ki mi bo v kratkem spremenu potek življenja.
Time to raise the red flags! :)

Odločitev, da se podam v igro, zgubit nimam kej preveč velik, dobim pa lahko precej več kot pa bi drgač. Nasmehi obvezni, topli stiski rok potrebni in obvezna oprema neprebojni jopič, ker sem opazu kar precej že poznanih fac iz starga akvarija, kjer so se v najtemnejših globinah skrivale najkrvoločnejše piranhe.

Difference between then and now? Nauču sem se par stvari na poti...

Zakaj ofce verjetno niti ni potrebno razlagat? :)
Se mi zdi, da bo tale rubrika postala ena izmed občasnih stalnic tukile gor.

smiles of thousand lies (ofce)

2011-09-01T06:18:00.001+02:00

Tonight I lay in the arms of my love. Her icy touch on my skin keeps me in the state of perpetual pleasure. The joy of watching how the world spins in the palm of my hand again.

Tommorow I'll face the smiles of thousand lies and one of those smiles will be mine to hide the fact that no matter how many hand shakes to congratulate me, those hands touched my love last night.

midas

2011-08-31T17:20:00.001+02:00

Kljub očitkom, ki spet letijo z vseh strani, je zabavno opazovat, kako se jim celotna slika izmika in mi daje svobodo, da lahko nadaljujem z začetim.

Je možno enostavno odvržt vso prtljago in nadaljevat z lahkim korakom naprej? Občutek je enak kot pred leti, tik preden so s skalpelom izrezal iz mene tisto zadovoljstvo, kako so stvari lahko lepe.

I choose not to live my life in misery as the rest of them.

the sands of time...

2011-08-29T17:41:00.000+02:00

Nehu sem štet zaporedja, ponovitve. Delam dokler ne boli k prasica, stiskam zobe dokler sploh še lahko diham.
Bolečina izginja precej hitrej, kot pa sem si sploh predstavlu, samo stare poškodbe opominjajo na to, da vse ni več tko, kot je blo.

Gradijo ga spet, zid okol mene da me zaščit pred vsem. Tokrat sem sam izbral to opcijo. Ice cold z namenom, ker če me przadaneš, te bom uniču. Samo najzvestejši si zaslužjo korakat za mano, po poti, katero sem izseku zase in pustu za sabo.

It ain't over 'till...

2011-08-28T09:46:00.000+02:00

Očitno ni tolk težko poslat v smrt miljone, kot so nekateri predstavlal v raznih dokumentarcih. Vsaj glede sprevrženosti se nebi mogu strinjat.

It's a job. You just do it, without thinking too much about it. As long as it gets you by on the level of life that you enjoy. And that's it.

...the fat lady sings.

What I do best

2011-08-26T19:36:00.000+02:00

Grozljivo destvo št. 1: Določene stvari so mi zlezle že tako pod kožo, da jih obvladam na nivoju avtomatičnosti. Kot bi mel seznam, kaj je treba narest po določenem vrstnem redu.

Grozljivo dejstvo št. 2: Določene stvari sem se počas nauču obvladat, ne glede na to, kako nepredvidljiva lahko postane situacija v kateri se znajdem.

Zanimiv zaključek: Fuck it!

one man army

2011-08-25T18:04:00.002+02:00

Da na potek dogodkov lahko vplivamo že samo z opazovanjem, sem pisu in vsako naše dejanje, tut nedolžno opazovanje ob strani ma lahko posledice, grozovite posledice.

Zadnje čase sem spet prebiru svojo motivacijsko literaturo. It's not what I want to be, but there are great advices to begin with.
Zgubu sem tist aspekt, da zadevo delam iz ljubezni. Če hočem živet in ne samo preživet čustva v stvari nimajo kej iskat.
In bolj je na stvari gledat metodično, hladno in brezizrazno. Produktivnost se zviša. This are my actions and I will take responsibility for them...

blood in my veins...

2011-08-24T17:59:00.000+02:00

V ljubezni in vojni je vse dovoljeno. Počas po bojišču premikam čete in pripravlam svoj prvi napad. Ne strategije umika, ampak napad na tiste, ki so me gnal nazaj dolga leta v bitkah, katere sem zgublu drugo za drugo.

Sovražnika poznam in generali se rojevajo v bitkah iz katerih se vračajo polni vojnih ran, ki se bodo zacelile in na katere bodo spominjale brazgotine preživetih udarcev.
Stakes will be high, but it's a chance i'm willing to take.

small hope

2011-08-22T20:24:00.000+02:00

Počas, brez da bi se sploh zavedu režem s sebe tumorje, ki so se čez leta razrasl po men in me skor zadušil.
Bes ni več opcija, ker ga že obvladam. Znam z njim opererat, ga funkcionalno uporabit.

Solze so lile iz mene tist popoldne, ko sem v bolečini in razočaranju ugotovu, da sem dejansko sam na svetu.
When you give your best, but it's not enough to the people that should be everything in your life.

Ne čutm več besa, ta se umika in tista mala bilka tm nekje notr mi daje upanje za naprej. Ni velik, je pa zadost, da upanje ne ugasne pod kupi pepela.

independent productions

2011-08-21T08:59:00.002+02:00

Dogaja se spet, ponujajo se mi kot vabe, v katero bom zagrizu. Priložnosti za nova razočaranja, dokler ne bo vse eskaliral v complete breakdown. Je lahko indoktrina še vedno do vejce enaka? Scenarij po katerem se spet ponavla zgodovina?
Identično? Še igralci so več al manj isti.

Ampak tokrat se hrbet ni zlomu. Še vedno stojim na svojih nogah in zmedeno opazujem situacijo. People couldn't be this stupid, could they? It takes time, but I can see clearly through them.
Jebeš, slab scenarij pa to. Se vid da ga niso pisal profesionalci. Moja Hemingwayska žilca pa spet utripa. :)

just like in the script

2011-08-20T16:48:00.000+02:00

Preteklost lahko postavm za sabo. Zdej mam že tolk moči, da se lahko pokažem tak kot nekje globok spodi sem. Ne rabm zidu za obrambo, ne rabm topov, ki ob prvih znakih sovražnosti začnejo strelat s polno močjo. Lahko se odprem ljudem in dejansko pokažem svoja čustva, pravga sebe. Končno lahko čutm, tko kot drugi.

Obstajajo dobri ljudje, k so prpravleni ponudt roko. Vse kar morem nardit je to, da se mal spremenim, košček za koščkom in postanem bol človeški.
Sej ni velik, samo delček sebe naj pošlem stran in se prilagodim drugim.

Fuck je tole poznano. Nazadne, k sem se odpru folku, sem naredu največjo napako v svojmu lajfu. Zaupu sem jim, dokler nisem bil v neustavljivem deliriju, da bi ugaju vsem.

last straw on camel's back

2011-08-19T20:30:00.001+02:00

Be careful what you wish for. Hotu sem se znebit strahu, hotu sem popravt škodo ki jo je pustu čas in hotu sem zaživet ko človk.
Dubu sem kar sem hotu, vmes pa ugotovu, zakaj sem se sploh distanciru od svoje človečnosti in the first place.

Do they see me as the freak I was? I changed for fuck sake, I could feel again.
Ljudje te razočarajo vedno znova. Zanašat se na druge je kot bi se prpravlu na samomor. Veš, da bo na konc bolel k prasica, ampak vseen dobiš vrv, si ogledaš plac in začneš planirat. Pa vseen boli na konc. Sej prenesem izdajo, prenesem frontalne bitke, ne prenesem pa zhrbtnosti, mirnosti v očesu med lažmi in noža v hrbtu, k mi je tja noter zarit z nasmeškom na obrazu.

baby steps

2011-08-18T20:03:00.004+02:00

As if I'd return every time to ask for instructions, directions where to go from now on...
I'm taking baby steps, extremes are calling, but I'm ignoring them for now. There are more important priorities to be dealt with right now, than planing too big.

Time to depart from some habits...

i'm bored

2011-08-17T06:21:00.001+02:00

K se naučiš žonglirat vse žogce, zadeva postane dolgočasna, enolična. Rad se mrcvarm. Ugotavlam, da sem si namerno nalagu preveč bremena, da bi vidu, kdaj bi poču pod pritiskom.

Priznam, užitki so še zmer zadovoljivi in ni jih mal, ampak počas zadeva prihaja na drugi peron. I'm looking for new meaning and think I found it.
Let the hardship countinue, fuck I'm one fucked up masochist...

more the merier

2011-08-15T10:17:00.001+02:00

Vsakič, k se mi začne cufat da kažem že vse simptome, ugotovim, da obstaja še bol nor folk od mene. :)

Nekateri očitno ne prenašajo dobr dela pod pritiskom.
Hvala kurcu za tehnologijo in tekmovalnost za tržnim deležem.

Am I ready?

2011-08-13T17:10:00.000+02:00

In potem se zalotm med planiranjem svoje prve ofenzive.

Če bo uspešna, bo to prva bitka ki jo bom zmagu po dolgih letih.

lobby, please

2011-08-12T21:29:00.000+02:00

Kod da bi se lahko opazvou, samga sebe kot celoto nekoč. Deleč? Časovni okvir pr teh pičkarijah nikol ni dan. It gets darker. Globi grem, bol je temno.

My social life is finaly waking up from coma. The stage is set and the performance will begin shortly. Če le ne bom zafuku kje vmes, bo tole izjemna predstava. Na srečo pa so vizije samo opozorilo, kaj se lahko zgodi. Prevečkrat sem že spremenu potek potencialnih dogodkov, da bi še verjel v naklučja...

time to move on

2011-08-11T16:24:00.000+02:00

Včasih se zgodi, da na najbolj osamljeni cesti srečamo znanca, za katerga si nikol nismo vzel časa. Dobesedno se mi je to zgodil in všeč mi je, da se mi je to zgodil ravno danes.

Kot bi zdej, k sem pretrgu tisto brezčasno vez, ki me je držala na tleh v sencah preteklosti dobil energijo za nove stvari, za nove odnose. Neobremenjen in svež, kot takrat, kot te opere poletni dež.

via capodistria

2011-08-09T15:29:00.000+02:00

Morje še vedno slano, sam pa že kronično star.
Lahko bi izkoristu situacijo, pa je nism, še nism dost človeka, da bi isku toplino telesa v hladnih jutrih.

Ampak bil pa je občutek, v družbi, kot da sem lahko delno razumljen. Z vsem temnim, kar pride z mano v paketu.
Get it together you pussy.

full moon

2011-08-07T20:08:00.000+02:00

Ker sem preveč high, da isku necenzuriran videospot, samo besedilo. :)
Komad, k je bil zgodovinska prelomnca v sodobni družbi. Fenomen v teku kot nasledn korak v družbenem eksperimentu.
Če je bil komunizem v osnovi zgrešen že od začetka, pa je sproduciru par nepozabnih citatov.

Priporočam da se mal pomatrate in poiščete dejanski videospot. :)
Z nespremenjenim tempom korakam proti cilju. Podoba v ogledalu počas spominja na Dorianov portret kadar gledam z očmi zveri ki počas trga okove v men, sam pa začenjam odkrivat njeno genezo.

golden showers...

2011-08-06T06:57:00.001+02:00

Končno!!!
V več kot enem smislu. K sem že mislu, da sem spet ratu totalno nesposobn za določene stvari, začetki pa to, me dons razveseli mala rumena stvarca. :)

k, brez perverzij prosm, že tko sm pršou dons na bizarno idejo, kaj hočem že spet met.
Ampak dons se obeta zlo british english večer.

truth be not told

2011-08-04T06:24:00.001+02:00

Vprašanje, kaj počnem v svojem življenju, poleg nine to five, za kar je dotična oseba vedla. Najprej cmok v grlu, potem pa sem začel naštevat.

Pri zaključku sem se že sam seb zdel zelo zaposlena oseba, pa sem najbolj prijetne okupacije svojga prostga časa spustu.

In v tem je čar. Pisu sem že, kako moji hobiji niso ravno ice breakerji za začetek pogovora. Na srečo pa mam v rezervi še tolk drugih stvari, da moje skrivno življenje resnično ostane samo moje.

I couldn't care less

2011-08-02T06:19:00.000+02:00

Po pravic povedan se mi počas že jebe za vse skupi. Dost mam vseh groženj, ponižvanja, maltretiranja in predvsem mam dost laži. I gave my best, but it was not good enough.

A man with a plan...

Dost mam planov, dost mam nekih pričakovanj, dost mam sle po maščevanju. Karma je prasica in vsak dobi natančno tist, kar si zasluž, včasih še mal več.
I used to have plans for the future, to make it big, to show them all I can do it. Fuck that, zdej se gre samo še za to, da prežvim in ne v smislu, uspeh ali smrt. V smislu da razpenjam krila in počas režem korenine. Posameznik ne rab velik, da preživi, kar je še huj, rab še manj, da živi...