sobota, 09. september 2017

twitter killed the blogger star

V življenju sem si postavil določene cilje, ki so bili sicer osnovani na precej trhlih temeljih, njihova realizacija pa je bila leta nazaj del znastveno-fantastičnega žanra, ki mi je dovoljeval pobeg iz bedne resničnosti v sanjski svet tolažbe in utehe. Pa so se potem nekateri odločili, da mi je potrebno vzet še te sanje, ker oseba kot sem sam si pa res ne zasluži popolnoma nič v življenju! Stisnjen v kot oborožen le z lastnim znanjem in odločnostjo sem se zaklel, vam bom že pokazu! nekoč, daleč... v prihodnosti.


Gwen Stefani - Wind it up

Leta so minevala, priložnosti so se koristile, znanje se je kopičilo in praksa se je opravljala z namenom razporejanja figur na šahovnici za partijo geo-politično, družbenega prostora, ki počasi pušča akterje na drugi strani zbegane in zmedene. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da tekanjem za nekom, ki je vedno par korakov pred tabo nikoli ni zabavno ali sproščujoče. Še manj učinkovito, saj vedno slediš potezam drugih in skušaš kar najbolje reagirati na prihajajoče napade z nasprotne strani. Po drugi strani pa je boj iz ospredja zato toliko bolj zabaven. Ko navržeš frnikulo na osrednje polje, da se nanjo skocentrira vsa defenziva, nato pa z obeh strani z bowling kuglam podreš obrambo in svojega nasprotnika pustiš razoroženega, da lahko s ponovnim osrednim napadom zaključiš vsako upanje na preživetje bitke nasprotne strani. Kot sem zapisal, boj iz ospredja je precej bolj zabaven, seveda pa tudi sproščujoč.

Za mano izlet okrog sveta, čeprav me letos še čaka iskanje navdiha pod vikinškimi fjordi. Osnove so sicer postavljene in že zagotavljajo neodvisno eksistenco, čeprav po mojih strogih standardih do končnega cilja ni bil nerejen niti še celoten prvi korak. Ampak osnove so in pomemben je premik naprej, ne pa cepetanje na mestu. Zadnja težko pričakovana pridobitev so seveda škarje in platno za kreiranje javnega mnenja, za kar sem prepričan da že povzroča povišane tone po raznih pisarnah širom banovine. Vsaj na podlagi opaženega v zadnjih mesecih po raznih monolitih na banovinskem medijskem prostoru, okrog katerih so različni akterji dolga leta hodili in neuspešno iskali morebitne razpoke za njihovo rušenje.

Tu bi izpostavil dve pomembni lekciji, katere sem se naučil v svojem življenju in jih kot samarijan delim s širšo javnostjo. Dobri ali slabi je sicer odvisno od interpretacije bralca, pa vendar.
Ne iščite trendov ampak jih ustvarjajte!
Ljudje ljubijo izvirnost in novosti, ker navadno sami niso sposobni sproducirati tega. S sledenjem vedno stopicate za drugimi, s čimer pripravljate zgolj ofenzivo, ne uživate pa v zabavi napadov.
Monotonost ubija!
Če so stvari preveč statične, je potrebno včasih v roke vzeti macolo in se pripraviti na udarec v nepremični monolit pred vami. Hrup ob trku bo obnemel vse zbrane in morda celo poskrbel za razpoke, ki bodo naznanile pričakovane spremebe, katere želite ustvariti.

Na koncu še žalna beseda za vse soblogerje, katerih strani so počasi zamrle s potekom njihovih domen. Blogosfera je že dolga leta umirala na obroke, opuščanje pisanja, selitev na druge platforme ali samo samocenzura in posledičen izbris zapisov so zdesetkali avtorstvo zapisov, da imam na trenutke občutek vpijajočega v požgani dolini v iskanju preživelih. Spremembe in novosti so neizbežna posledica tiktakanja časa, vendar pa bodo besede vedno obdržale svoj pomen in zgodbe katere te besede pletejo zbližujejo. V času zlate dobre pisnih besed blogosfere sem spoznal mnoge zanimive ljudi in če nič drugega, nam ostanejo spomini za stara leta.

TO BE CONTINUD...

četrtek, 10. avgust 2017

please! by all means, do underestimate me...

Če ti gre v življenju predobro, so ljudje nevoščljivi ker ti gre boljše od njih. Če ti gre v življenju slabše od drugih, so ljudje navadno privoščljivi, saj na tvoji mizeriji gradijo svoj občutek večvrednosti. Egopumpanje na nesreči drugih po domače povedano. Kako zmedeš ljudi, ki se aktivno ukvarjajo z dobavljanjem nesreče v tvoje življenje? Odpotuješ na drug konec sveta in za dober mesec pozabiš nanje.


Alice Merton - No Roots

Edina razlika med tu in tam ali kjerkoli že pač je navadno samo jezik, globalizacija je poskrbela za dobre dunajce od Japonske proti zahodu do Havajev ter za vse ostalo.

Še vedno živ, še vedno trdno na tleh kadar nisem v zraku in uživam svoje življenje, na precejšnjo zmedo ljudi okrog sebe. To je namen, kajne? Da se tisti, ki menijo da te najbolje poznajo največkrat sprašujejo "kako?". Ja, tako nekak. Ker v tem je tist zajec v grmu, razkriješ tisto kar ti ustreza. Res je, tudi meni prija hvalisanje, pa vendar lastno egopumpanje sodi pod samovšečnost, kar sodi med 7 smrtnih grehov, vendar sem tisto poletje nekaj let nazaj dobil jasno sporočilo, da me zgoraj ne marajo, spodaj pa me ne upajo spustit noter. Tolk da sva si na jasnem, ti bom dovolu da mi sediš v naročju na prestolu, ko bo vsega enkrat konc.

Dogajanje na osebnih področjih? Mrtvilo... uradno! Vendar lahko po nepotrjenih informacijah potrdim, da se stvari premikajo. Vrtenje v krogu je po fizikalnih pravilih sicer gibanje, vendar za fiziko nisem bil nikoli preveč nadarjen, zato dopuščam bolj fizikalno obdarjenim soblogerjem popravke. Žal sicer še nimam surovin za sesutje fizike tja nekam nazaj do Newtona, pa vendar so preliminarni testi pokazali dopuščanje možnosti za naprej, tako da to pride še na vrsto v prihodnje.

Kam naprej? Natančno tja kamor sem bil namenjen že od samega začetka, pa zaradi varovanja osebnih podatkov, tu na mestu bi poudaru da so v poskusu vrtanja za temi osebnimi podatki že poslali smrkce nad mene, ne bom razkrival ničesar. Za tiste radovedne še vedno velja povabilo na kavo, v opomin po pričanju soblogerjev, enkratno doživetje brez upanja za ponovitev, ampak... sem slišu da imam zelo prijeten karakter. Res je, to je prišlo od ljudi, ki so natančno poznali moje kolerično pravilo, eno in edino, pa vendar.

Sicer bi napisu še karkoli več, pa živimo v fašistični državi, za tiste poštene davkoplačevalce, ki vozite po omejitvah, obkrožate pravilne stranke  na volitvah in na splošno nastavljate za spontane užitke vodilnih, brez skrbi, niste ogroženi s strani države, sam pa bom z vaše strani tudi požrl očitke teoretika zarote, podpihovalca panike in če vržemo še češnjo na vrh, že kar rasistične oznake za zgornjo trditev banovinskega fašizma.

Najpomembnejša stvar je ta, da je letalska karta za ponovni pobeg iz banovine že rezervirana, čeprav je še vedno planiran povratek, upam in navijam da zgolj začasen.

TO BE CONTINUED...

četrtek, 09. marec 2017

geeky is the new sexy

Da najprej razčistmo osnovne pojme. Najtežja stvar pri nakupu apple izdelkov za mularijo je priznanje skrivanja v omari svoji familiji in družabnem krogu, zato zdej roke gor tisti, katerim žarnica ob omembi linuxa vsaj medlo zablešči...
Sicer res da smo v familiji večinoma linux uporabniki in da gre moja zgodovina z obema sedaj že precej nazaj, smatram večino članov za zlate ribice, zato se mi zdi povprečen okenski uporabnik ubog na fiktivnem delu telesa, da ne omenjam tet po državnih pisarnah, ki vedno odsidrajo modro ikono za jadranje po spletu.


Weird Al" Yankovic - White & Nerdy
Eminem is not the only white boy who can rap...

S svojo prvo distribucijo sem se sreču leta... pizda, že več kot desetletje nazaj. Linux sicer prijazno grafično zapakiran, ampak še vedno si rabu mal več znanja za namestitev svojih programov, kot ga ponavad rabmo za odpravo povprečne napake na oknih. Seznanu sem se s sistemom, potem pa stvar odložu za par let, dokler mi v roke ni prišla živa distribucija. Še v časih ploščkov so ble to še bolj robustne zadeve, potem prišlo vpenjanje diskov, za tem usb ključki. Sicer še nismo na točki simbioze biološke kibernetike, ampak če že preferiramo marvelove kreacije, operacijski sistem na usb klučku je bla realnost že par let nazaj, vklopiš, prižgeš in delaš, za sabo pa ne pustič nobenih sledi. Delujoča zadeva na go. Tisti ki smo kdaj postavljal okenske sisteme poznamo do nedavnega mučno predrkavanja z gonilniki za vsak kos posebi. Tehnika napreduje.

Največji problem linuxa za povprečnga uporabnika so ble vedno distribucije... preveč izbire. In prednosti ene, ki niso odtehtale negativnih komplikacij v primerjavi z drugo kjer so bile stvari ponavad obrnjene je bil navadno razlog, da se za linux nisem nikol formalno odloču.
Stvar je postala zanimiva par let nazaj, s prehodom nemške javne uprave na linux platformo. Ogromen finančni prihranek za licence, če se vrnem še mal nazaj, kjer je cena za osnovna okna z osnovnimi pisarniškimi polkni pretehtala ceno strojne opreme, ki je poganjala zadevo.
Z osnovno matematko, če je ena licenca okrog 100 €, JU ima zaposlenih okrog 300k ljudi, od tega recimo 2/3 uporabljata računalnik, da ne štejemo vseh dodatnih službenih prenosnikov, postavmo številko okrog 250k, dodamo še dve ničli in dobimo prijeten znesek z vsako menjavo opreme, s tem da ponavadi polkna prekašajo ceno osnovnih oken; mal po spominu Xp, Vista, 7, 8, 10, s polkni xp, 2001, 2003, 2007, 2010...

Pač predlog iz vrha glave, če se teta ne zna naučit nove uporabe, naj se teta upokoji ali oddide na prosti trg dela, kjer je verjetno veliko povpraševanje po njenih delovnih kompetencah, njeno mesto pa naj zasede nekdo vsaj za odtenek svetlejši. Razumem, da ne morejo bit vsi najsvetlejše žarnice v lestencu, ampak vseen, nekateri že mejijo na črne luknje...

Z leti je napredoval tut linux in nedavno sem se odloču da ga spet mal stestiram zarad spora med steklom in okenskim okvirjem pri eni izmed prenosnih zadevc. Najdu idealno distribucijo z vizualnim in sistemskim delom, do sedaj pač še nobene slabe stvari, zato me srbijo prsti, da bi zadevo stestiru z dual bootom na stacionarni postaji. Optimalna oprema, optimalno delovanje.

Počas razumevam, zakaj so nemci posvojil linux kot najbolj optimalno delovno okolje... od kar sam delam z njim se je moja storilnost na nadaljevanju raziskav podvojila in počas se pišejo segmentni zaključki, ki so v preteklosti že pokazal optimalno učinkovitost.

TO BE CONTINUED...

torek, 17. januar 2017

handshakes in hell

Verjamem da ste nekateri izmed zvestih spremljevalcev nestrpno pričakovali recap preteklega leta in verjamem tudi da boste nekateri izmed omenjenih spremljevalcev rahlo razočarani, ker nimam namena izgubljati časa s preteklostjo, ampak tako pač je z velikimi in pomembnimi stvarmi; zahtevajo ogromno planiranja, vloženega truda in pa seveda ogromno časa. Ampak za velike in pomembne stvari je vredno čakati.


Glavni vzrok zaradi katerega sem odlagal pisanje pred novim letom je bil primarno parental unit, v svojem sem prepričan ne zadnjem a do sedaj najbolj obupnem poskusu postaviti me nazaj na moje mesto; seveda so k temu prispevale tudi okoliščine, med drugim dejstvo da sem praznike preživel izven meja banovinskega polodprtega oddelka in pa dejstvo da sem po dveh letih končno spsihoanaliziral svojo podzavest, ter se tako dokončno sestavil. Če sem začel z vedno prisotno dvojino, dualizmi, platonovo votlino, se je strah pred shizofrenijo, skozi split personality zreduciral na obvladljivo bipolarko; travme nabrane skozi leta, zaradi katerih sem leta nazaj prostovoljno potlačil svoj neobvladljiv del osebnosti pa so se iz zastrašujočih demonov spremenile v brazgotine; opomin da kljub viharjem vztrajam. oziroma da poenostavim tista zverinca, zaklenjena v kletko je bila v lanskem decembru dokončno spuščena nazaj na prostost in sam sem zopet postal cel, tak kot bi moral biti od začetka, brez vseh nepotrebnih negativcev okrog sebe.


Zgodba se tukaj posledično zaključuje.
Prišel sem do skozi leta nedosegljive točke, za katero je vedno veljalo, "ko enkrat pridem do tja, grem od tam naprej". Pot se nadaljuje, pred mano še vedno ležijo neosvojeni vrhovi, ampak prvič lahko samozavestno zapišem, da ne čakam več dostave, pač pa planiram premik izdelka, preden mu poteče rok uporabe. Moje študije zaključene, sedaj sledi masovna aplikativna uporaba naučenega. Prebil zid svoje podzavesti, katero sedaj lahko začnem segustivno polniti, da odkrijem kako daleč vodi ta pot. Plani za naprej so veliki, ogromni in edino vprašanje brez odgovora še ostaja to, kako pomemben vpliv bo imelo vse skupaj na ovce okrog mene?



THE END!