četrtek, 09. marec 2017

geeky is the new sexy

Da najprej razčistmo osnovne pojme. Najtežja stvar pri nakupu apple izdelkov za mularijo je priznanje skrivanja v omari svoji familiji in družabnem krogu, zato zdej roke gor tisti, katerim žarnica ob omembi linuxa vsaj medlo zablešči...
Sicer res da smo v familiji večinoma linux uporabniki in da gre moja zgodovina z obema sedaj že precej nazaj, smatram večino članov za zlate ribice, zato se mi zdi povprečen okenski uporabnik ubog na fiktivnem delu telesa, da ne omenjam tet po državnih pisarnah, ki vedno odsidrajo modro ikono za jadranje po spletu.


Weird Al" Yankovic - White & Nerdy
Eminem is not the only white boy who can rap...

S svojo prvo distribucijo sem se sreču leta... pizda, že več kot desetletje nazaj. Linux sicer prijazno grafično zapakiran, ampak še vedno si rabu mal več znanja za namestitev svojih programov, kot ga ponavad rabmo za odpravo povprečne napake na oknih. Seznanu sem se s sistemom, potem pa stvar odložu za par let, dokler mi v roke ni prišla živa distribucija. Še v časih ploščkov so ble to še bolj robustne zadeve, potem prišlo vpenjanje diskov, za tem usb ključki. Sicer še nismo na točki simbioze biološke kibernetike, ampak če že preferiramo marvelove kreacije, operacijski sistem na usb klučku je bla realnost že par let nazaj, vklopiš, prižgeš in delaš, za sabo pa ne pustič nobenih sledi. Delujoča zadeva na go. Tisti ki smo kdaj postavljal okenske sisteme poznamo do nedavnega mučno predrkavanja z gonilniki za vsak kos posebi. Tehnika napreduje.

Največji problem linuxa za povprečnga uporabnika so ble vedno distribucije... preveč izbire. In prednosti ene, ki niso odtehtale negativnih komplikacij v primerjavi z drugo kjer so bile stvari ponavad obrnjene je bil navadno razlog, da se za linux nisem nikol formalno odloču.
Stvar je postala zanimiva par let nazaj, s prehodom nemške javne uprave na linux platformo. Ogromen finančni prihranek za licence, če se vrnem še mal nazaj, kjer je cena za osnovna okna z osnovnimi pisarniškimi polkni pretehtala ceno strojne opreme, ki je poganjala zadevo.
Z osnovno matematko, če je ena licenca okrog 100 €, JU ima zaposlenih okrog 300k ljudi, od tega recimo 2/3 uporabljata računalnik, da ne štejemo vseh dodatnih službenih prenosnikov, postavmo številko okrog 250k, dodamo še dve ničli in dobimo prijeten znesek z vsako menjavo opreme, s tem da ponavadi polkna prekašajo ceno osnovnih oken; mal po spominu Xp, Vista, 7, 8, 10, s polkni xp, 2001, 2003, 2007, 2010...

Pač predlog iz vrha glave, če se teta ne zna naučit nove uporabe, naj se teta upokoji ali oddide na prosti trg dela, kjer je verjetno veliko povpraševanje po njenih delovnih kompetencah, njeno mesto pa naj zasede nekdo vsaj za odtenek svetlejši. Razumem, da ne morejo bit vsi najsvetlejše žarnice v lestencu, ampak vseen, nekateri že mejijo na črne luknje...

Z leti je napredoval tut linux in nedavno sem se odloču da ga spet mal stestiram zarad spora med steklom in okenskim okvirjem pri eni izmed prenosnih zadevc. Najdu idealno distribucijo z vizualnim in sistemskim delom, do sedaj pač še nobene slabe stvari, zato me srbijo prsti, da bi zadevo stestiru z dual bootom na stacionarni postaji. Optimalna oprema, optimalno delovanje.

Počas razumevam, zakaj so nemci posvojil linux kot najbolj optimalno delovno okolje... od kar sam delam z njim se je moja storilnost na nadaljevanju raziskav podvojila in počas se pišejo segmentni zaključki, ki so v preteklosti že pokazal optimalno učinkovitost.

TO BE CONTINUED...

torek, 17. januar 2017

handshakes in hell

Verjamem da ste nekateri izmed zvestih spremljevalcev nestrpno pričakovali recap preteklega leta in verjamem tudi da boste nekateri izmed omenjenih spremljevalcev rahlo razočarani, ker nimam namena izgubljati časa s preteklostjo, ampak tako pač je z velikimi in pomembnimi stvarmi; zahtevajo ogromno planiranja, vloženega truda in pa seveda ogromno časa. Ampak za velike in pomembne stvari je vredno čakati.


Glavni vzrok zaradi katerega sem odlagal pisanje pred novim letom je bil primarno parental unit, v svojem sem prepričan ne zadnjem a do sedaj najbolj obupnem poskusu postaviti me nazaj na moje mesto; seveda so k temu prispevale tudi okoliščine, med drugim dejstvo da sem praznike preživel izven meja banovinskega polodprtega oddelka in pa dejstvo da sem po dveh letih končno spsihoanaliziral svojo podzavest, ter se tako dokončno sestavil. Če sem začel z vedno prisotno dvojino, dualizmi, platonovo votlino, se je strah pred shizofrenijo, skozi split personality zreduciral na obvladljivo bipolarko; travme nabrane skozi leta, zaradi katerih sem leta nazaj prostovoljno potlačil svoj neobvladljiv del osebnosti pa so se iz zastrašujočih demonov spremenile v brazgotine; opomin da kljub viharjem vztrajam. oziroma da poenostavim tista zverinca, zaklenjena v kletko je bila v lanskem decembru dokončno spuščena nazaj na prostost in sam sem zopet postal cel, tak kot bi moral biti od začetka, brez vseh nepotrebnih negativcev okrog sebe.


Zgodba se tukaj posledično zaključuje.
Prišel sem do skozi leta nedosegljive točke, za katero je vedno veljalo, "ko enkrat pridem do tja, grem od tam naprej". Pot se nadaljuje, pred mano še vedno ležijo neosvojeni vrhovi, ampak prvič lahko samozavestno zapišem, da ne čakam več dostave, pač pa planiram premik izdelka, preden mu poteče rok uporabe. Moje študije zaključene, sedaj sledi masovna aplikativna uporaba naučenega. Prebil zid svoje podzavesti, katero sedaj lahko začnem segustivno polniti, da odkrijem kako daleč vodi ta pot. Plani za naprej so veliki, ogromni in edino vprašanje brez odgovora še ostaja to, kako pomemben vpliv bo imelo vse skupaj na ovce okrog mene?



THE END!