Najprej priznanje napake iz mojega prejšnjega komentarja, še nisem imel vseh informacij in sicer naši zahodni sovragi so svoje opravili že dva tedna pred samo objavo, samo sam sem potreboval še dodatna dva tedna, da je informacija o premiku kolesja na zahodu sploh pricurljala vse do Provincia di Lubiana na moj radar.
Zakaj potem vmes še štirje meseci? Dva sem čakal samo na smrkce, da so po moji rošadi januarja, že mesec po objavi sploh pograbili nazaj za statve in pričeli s tkanjem propagande.
Neisha - Muza tvoj'ga bluza
Ravno to propagandno platno je namreč vitalno za pisanje realnosti drugega poglavja. Poleg ustvarjanja realnosti za pisanje drugega poglavja moje knjige pa me je v zadnjih tednih zaposlovala še ideja za tretje poglavje, rojena sredi ledenih ulic prestolnice vzhodne province habsburških lovk na Balkanu.
Če se mesec kasneje zopet čaka na smrkce in njihovo propagandno platno, pa je danes moj najljubši italijanski krofek v zamejstvu zopet obelodanil banovini realnost, katero sem tkal za glave čez mejo zadnjih dobrih šest mesecev. Glede na zavezo molčečnosti naših trobil enih in drugih glede tematike, dilema nikoli ni bila če, pač pa ko bo v trobljenje tematike prisiljeno glavno banovinsko trobilo. Poglavje se počasi zaključuje in edino vprašanje na mestu je še "kako krhek je fašističen ego in koliko pritiska bo potrebnega še na blondinko čez mejo, preden se ji utrga in zazida vzhodno mejo?"
Nekaj let nazaj se mi je porodila cinična analiza stanja
najslabših in najbolj strah vzbujajočih, zato sem se skladno s svojo znanstveno
naravo odpravil raziskovati na teren, kjer sem prišel do naslednjih ugotovitev;
cel svet, preden gre spat, pod posteljo pogleda, da se tam ne skriva nacist.
Nemški generali so v Berlin enako jokali, kot rimski generali, da so barbari,
za Rimljane v Germaniji in naciste na Balkanu enostavno preveč barbarski in
okrutni, celo za njihov prefinjen okus po krvi in krvoločnosti. Na Balkanu greš
najprej v Beograd katero pošast pred spanjem oni iščejo pod posteljo, kjer pa
je analiza pokazala, da se za razliko vseh južno od Banovine tresoč pred srbi,
oni tresejo pred banovinci, pa ne samo za tisto ob osamosvojitvi, ne, ne.
Banovinci že od nekdaj slovimo po Balkanu s prevelikim apetitom po lastni krvi,
da bi bilo vredno izzivati zver.
Tu je vredno poudariti, da so ravno naši predniki z največjim užitkom klali Rimljane
z apetitom po zemlji z otokom sredi jezera in obalo brez morja.
Že sam hiter pregled komentarjev po državnih in privatnih trobilih hitro pokaže
patološki strah med banovinci, zato me izkušnje zadnjih let še toliko bolj
begajo, da je ravno ta banovinski patološki fokus tri dni pred postavljenim
ultimatom in datumom izpolnil pričakovano, zavedajoč, da ni vredno izzivati
zveri.
Mal zataval. Kaj? A tretje poglavje…? A to uno zdaj na sporedu z vzhodno habsburško balkansko provinco? Tisto, kjer je ravno prvi košček sestavljanke odšel v obdelavo?
Ja… to bo pa redefinicija enciklopedične definicije slovensko-hrvaških incidentov, tokrat se nadejamo na tisti vrh, trdi al kaj je že.... O tem pa več naslednjič.
TO BE CONTINUED…
